Če je prej diplomiral, je zdaj naredil doktorat

PJONGČANG – Slovensko zastopstvo je šesti tekmovalni dan 23. zimskih olimpijskih iger vendarle dočakalo prvo (srebrno) kolajno. Z imenitnim nastopom si jo je na tukajšnjem biatlonskem stadionu Alpensia pritekel in pristreljal Jakov Fak, ki je moral na posamični preizkušnji premoč priznati zgolj norveškemu šampionu Johannesu Thingnesu Bøju. Razlika med njima je bila minimalna, po dolgih 20 kilometrih je znašala vsega 5,5 sekunde, medtem ko je tretjeuvrščeni Avstrijec Dominik Landertinger za asom iz Mrkopalja v Gorskem kotarju zaostal za 8,7 sekunde.

Fak je imel od omenjene trojice najvišjo štartno številko (57), tako da je ves čas zelo dobro vedel, kakšen je položaj na progi. Z osebnim trenerjem Urošem Velepcem, sicer selektorjem ukrajinske ženske reprezentance, sta skovala odlično taktiko, po kateri je Jakov hitrost teka prilagodil svojemu počutju. Ni pač želel tvegati prevelike izčrpanosti, ki bi mu lahko povzročala preglavice pri streljanju, pri katerem te vsak zgrešeni poskus stane minuto. Toda najboljši slovenski reprezentant je bil danes na strelišču brezhiben. Potem ko je še tretjič zapored pobelil vseh pet tarč, je Tomaš Kos, glavni trener naše biatlonske vrste, napovedal, da kaže zelo dobro. Torej še pred zadnjim, četrtim streljanjem. Kljub temu ni mogel skriti živčnosti, kakor tudi ne preostali spremljevalci v naši reprezentanci. Fak se med preizkušnjo ni pustil motiti. V svojem ritmu je tekel in streljal izjemno preudarno. Videti je bilo, kot da ga – v nasprotju s sprintom (23.) in predvsem zasledovanjem (47.), v katerem so se napake vrstile kot po tekočem traku (med drugim je pomotoma odtekel en kazenski krog preveč) – prav nič ne more vreči iz tira.

»Brez skrbi, osvojil jo bo!« je napovedal Klemen Bauer (na koncu zelo dober 15.), potem ko je Jakov še četrtič zadel vseh pet tarč. Bø se je med čakanjem nanj v cilj živčno prestopal in z dlanmi prekrival obraz. Bal se je pač, da mu bo naš biatlonec izpred nosa speljal zlato. Fak se je do konca boril, kot da bi mu šlo za življenje. Spremljevalci so ga med dajanjem zadnjih napotkov in podatkov s sprinti komaj dohajali ob progi. Ko je dohitel reprezentančnega kolega Mitjo Drinovca (80.), se mu je ta hitro umaknil, da ga le ne bi zadrževal. Za nameček ga je med spustom po klancu močno porinil, da je pridobil še malce hitrosti. Ne sicer zadosti za zlato lovoriko, dovolj pa za srebrno, ki je po vseh zdravstvenih težavah v prejšnjih sezonah zagotovo vredna zlata.

Po prihodu v cilj je bilo od daleč videti, kako zelo je Faku odleglo. Po bronasti kolajni iz Vancouvra 2010 – tedaj še pod hrvaško zastavo – si je izbojeval še svoje drugo odličje na največji zimskošportni prireditvi. To je obenem jubilejna 20. slovenska kolajna na ZOI.