Če kdo, potem Ante Šimundža ve, kako

Ko je Ante Šimundža ob debiju na mariborskem trenerskem stolčku 3. oktobra 2013 prvič izgubil, nihče ni slutil, da je pred Mariborom leto največjih podvigov. Uvodni poraz v Wiganu z 1:3 v skupinskem delu evropske lige, v katero so se vijolični uvrstili že tretjič zapored in prvič pod vodstvom nato odstavljenega Anteja Čačića, je Šimundža spremenil v sanjsko jesen z uvrstitvijo v šestnajstino finala: Maribor je bil prvi klub z območja nekdanje Jugoslavije, ki je prezimil v Evropi.

Ali se lahko Mura in Šimundža približata dosežkom Maribora, je vprašanje, ki je pred današnjo soboško premiero v novoustanovljeni konferenčni ligi proti nizozemskemu tekmecu Vitessu lahko tudi nesmiselno – neprimerljivo s tedanjo močjo in izkušenostjo vijoličnih na vseh ravneh. Mura je v skupini G, v kateri sta še iz zgornjega kakovostnega razreda francoskih klubov Rennes in angleški velikan ter 10. na Forbesovi lestvici najvrednejših klubov na svetu Tottenham, popolni avtsajder.

Skupina, čeprav v kakovostno najslabšem tekmovanju, je dejansko krepko močnejša (in spektakularnejša), kot je bila pred osmimi leti, ko je Šimundža prek Wigana, belgijskega Waregema in ruskega Rubina popeljal Maribor do dvobojev s serijskim prvakom EL Sevillo.
 

Manjka le še Zahović

Mura v kvalifikacijskem pohodu od lige prvakov do konferenčne lige ni razočarala, dosegla je veliko, a hkrati ni ponudila presežkov. Nogometaši so nabirali izkušnje in želi sadove Šimundževe preteklosti, ki jo je skoraj do zadnje podrobnosti na igrišču in kolikor se je dalo tudi zunaj njega prenesel v črno-beli orkester. V celotnem mozaiku manjkata le še najbolj izstopajoča kamenčka v podobi Zlatka Zahovića in veličina celotnega klubskega ustroja, ki ga je oblikovalo veliko večje okolje, kot je Murska Sobota.
Mura nima Zahovića, ima pa Šimundžo, enega od redkih trenerjev, ki se je uvrstil še v tretje evropsko tekmovanje. Nesporno prvo ime med delujočimi slovenskimi trenerji je odgovoren za vse, za prihode in odhode igralcev, za taktične odločitve, za uspehe (neuspehov še ni), za disciplino in za »dihanje«.

Le do financ še nima dostopa, a ima moč, da vpliva na to, koliko bo vodstvo kluba vzelo iz mošnjička. Tako je, če si se nogometno obrt učil ob dveh največjih pragmatikih v slovenskem prostoru, Bojanu Prašnikarju in Zahoviću. Od Sobočanov nihče ne zahteva rezultatskih podvigov, slovenski prvaki ne igrajo v domači Fazaneriji, temveč v Ljudskem vrtu, kjer kljub množičnemu obisku ne bo takšne motivacijske podpore dvanajstega igralca. Vse, kar Mura, Šimundža in fantje lahko pripravijo, je prijetna zabava, začinjena s privlačnimi igrami. Res je, nihče ne želi izgubljati z visokimi izidi, toda tudi vztrajati pri igri, ki bo prinesla najmanj polomov, ne gre.


Velja pa si upati igrati, biti drzen in, da, zakaj ne tudi igriv. In še, po zgodovinski prezimitvi v Evropi je Šimundža naslednjo sezono Maribor popeljal tudi v ligo prvakov. Srečno, Šimundževa Mura!