Če lahko Avstrijke, lahko tudi Ema

V surov zrak (Raw Air), kot so norveški prireditelji poimenovali norveško turnejo, bodo najboljše smučarske skakalke na svetu konec tega tedna zarezale drugič po lanski premieri. Med kandidatkami za visoko skupno uvrstitev v seštevku kvalifikacij in tekem v Oslu (7. in 8. marca), Lillehammerju (9. in 10.) in Trondheimu (11. in 12.) je tudi Ema Klinec, ki v točkovanju za svetovni pokal zaseda 9. mesto.
Kako ste zadovoljni s sezono?
»Začetek je bil izjemen, nato pa … Ker sem v preteklosti po novem letu običajno še dvignila raven skakanja, sem veliko pričakovala tudi od drugega dela sezone. Na žalost se je potem krivulja obrnila navzdol. Na treh treningih, ki smo jih v miru opravili pred tekmovanjem na Ljubnem, sem formo le zasukala navzgor, tako da imam zdaj v nogah spet dobre občutke.«
Na srednji napravi pod Rajhovko ste bili šesti in prispevali vidni delež k ekipnemu 2. mestu Slovenije.
»Slovenke smo na Ljubnem pokazale zobe. Skakalnica mi je všeč; je specifična s strmim naletom in ostrim radiusom. Če zadeneš odskok, te kar odnese proti dnu doskočišča. Da so nam prireditelji pred tekmo omogočili trening, je bila zagotovo prednost.«

Na ekipni preizkušnji ste se enakovredno kosale z Avstrijkami, ki so se po Zau veselile še druge letošnje zmage. Zakaj so po vašem v tej zimi tako močne?
»Očitno jim deluje prav vse. Njihova prednost je v tem, da so že bile v vrhu, me pa še ne, kar te lahko – če to seveda dovoliš – v določenih trenutkih podre. Lahko pa si tudi rečeš: 'Če lahko one, potem lahko tudi jaz.'«
Vas je katera posebno presenetila?
»Chiara Hölzl zagotovo ne, ker že več let skače precej dobro. Na OI v Pjongčangu 2018, kjer sva bili obe malo razočarani, sva se, denimo, pošalili, da bo najin čas še prišel. Morda me je s stanovitnostjo malo presenetila Eva Pinkelnig, najbolj pa Marita Kramer, ker je mlada in za svoja leta že precej zrela. Avstrijke imajo zdaj res dobro ekipo in so lahko vzor vsem drugim.«
V skupni razvrstitvi ima vodilna Hölzlova le 26 točk naskoka pred ljubensko zmagovalko, Norvežanko Maren Lundby. Katera ima po vašem mnenju več možnosti za osvojitev velikega kristalnega globusa?
»Vseeno bi rekla, da Chiara.«
Kako pa gledate na interni dvoboj v slovenski reprezentanci, znotraj katere bijete razburljivo bitko s klubsko kolegico Niko Križnar, za katero pred zadnjimi sedmimi preizkušnjami v svetovnem pokalu zaostajate za vsega osem točk?
»Najino rivalstvo je podobno tistemu, kot ga imata, denimo, v moški vrsti Anže Lanišek in Timi Zajc. To je zelo dobrodošlo na treningih, na katerih lahko vidiš, kje približno si, in se trudiš, da bi bil boljši. Drugače pa je Nika ena tistih skakalk, ki so me med lanskim okrevanjem gnale naprej, še zlasti z zmago na tekmi za poletno veliko nagrado v Frenštatu, kjer je dokazala, da lahko z našim načinom dela sežemo po vrhu. Ko prideš enkrat do tega spoznanja, narediš vse, da bi se temu približal.«
Je med vama glede tega, katera bo boljša, že padla kakšna stava?
»Za zdaj še ne, lahko pa, da bo. To bi bilo zanimivo, dobra ideja.«
Kakšne cilje imate še do konca sezone?
»Po Hinzenbachu sem spremenila precej stvari v glavi, umirila sem se in bila v podobnem elementu kot pred sezono. Zdi se mi, da nas čaka še lep zaključek zime. Želim si še stopničk, zagotovo sem jih sposobna, morda zdaj še bolj, ko sem pregriznila, kar sem morala. Verjamem, da lahko pridem iz tega le še močnejša. Norveška turneja je posebna, toliko bolj, ker na njej še nisem bila. Rada imam Norveško in večje skakalnice, rada imam zgoščen urnik tekem. Manj ko imam časa za razmislek, bolje je.«