Če Luka in Anita ne bosta tekla, bo Predanič tekel za njima

LJUBLJANA • Vse diamantne lige, čeprav pravijo, da so diamanti večni, ne bodo nič vredne, če se atleti in atletinje ta teden ne bodo izkazali na evropskem prvenstvu v Berlinu. Slovenijo zastopa deset posameznikov in posameznic, v njihovem ozadju pa stojijo trenerji.

Luka Janežič bo adut v teku na 400 m, trener Rok Predanič pa o njem pravi: »Kot trener sem letos dobil možnost, ki je prej pet let nisem imel. Med sezono sem le vadil, saj je Luka drugače vsa leta imel le tekmovanja. Zaradi poškodb pa je bilo tveganje za Berlin tolikšno, da si nisem upal tvegati na nobeni tekmi. Problem je bil že gleženj, ki si ga je zvil oktobra, ko greš na treningu na devetdeset odstotkov intenzivnosti, pa se vse to pozna. Veste, to je formula ena. Vmes sva dobila po dva, tri tedne, da sva lahko le trenirala. Tekel je že 45,38, zdaj po desetih dneh priprav v Čatežu je tekmoval v Zagrebu, da je spet pridobil občutek stadionskega kroga. Glede na treninge, opravljene konec minulega tedna, pa sem zelo optimističen. Če pogledate še moj nasmeh, vam to pove vse. Anita Horvat je na 400 m sposobna marsikaj, pri njej sem našel samosvoj sistem in vzvod. Trenirati fanta je namreč eno, žensko pa nekaj drugega. Zaupam vanjo in v svoje delo. V treh berlinskih polfinalih se bosta v finale uvrstila po dva najboljša po mestih in še dva po času. Bom pa tudi skočil s tribune, če ne bosta tekla, bom za njima tudi sam tekel. Luka je tekmovalno lačen. Poletje je bilo velik izziv, saj sem moral spet vključiti svoje fizioterapevtsko znanje in vse prilagoditi trenažnemu procesu. Enajstega avgusta pa si bom verjetno postavil spomenik,« je odločno povedal Rok Predanič; 10. avgusta bo namreč moški finale na 400 m, morda prinese tudi slovensko odličje.

Brez mesa ni obroka

Lovro Umek vadi kopjašico Martino Ratej in suvalca krogle Blaža Zupančiča. Ob 8.15 začne trening v Celju z Ratejevo, nato se vrne v Ljubljano in ob enajstih je za vadbo na vrsti Zupančič, ki sicer vadi le dopoldne. Martina pa denimo popoldne trenira, skoke, sprinte in ovire, v Celju z Mirom Kocuvanom. »Tekmovanje je višja psihična raven kot trening. Tam si razbremenjen, upam, da sta oba odstranila moteče dejavnike tekmovanja in da bosta to na EP tudi pokazala. Blaž je pripravljen za sunek dvajsetih metrov, če bi združil oba meta, ki ju je opravil na zadnjih dveh tekmovanjih, bi že imel to znamko. Nanj polagam to, da bo nastopil na olimpijskih igrah v Tokiu, da bo zanje vrgel normo, naslednja štiri leta so njegova. Sicer vadi le šestkrat na teden, trudimo se, da bi povečali obseg vadbe, a študij ta čas to še onemogoča. Fant je obremenjen, vse ni tako preprosto. Na Martino Ratej pa ne želim pritiskati, da ji zdaj mora uspeti. V teh dveh letih sem pri njej videl še določene stvari, ki se jih je treba naučiti, da ne bo razmišljala le o tem, in se lahko morebiti čez dve leti pogovarjamo tudi o olimpijski kolajni. Menim, da vse drugo imamo,« navrže Lovro Umek.

Metalec kladiva Nejc Pleško in Blaž Zupančič sta posebneža tudi po kalorijah. »Hotelska hrana v Berlinu je zadnja skrb, pri nas je namreč pomembna količina. Niti ne računam, koliko kalorij zaužijem na dan. Ko sem sit, preneham jesti, s kalorijami se ukvarjajo drugi. Zame brez mesa ni obroka, ker si drugače lačen že po pol ure. Telesna teža mi ne dopušča, da bi gledal na kalorije, moram gledati, da bi jih pridobil. Več ko gre noter, bolje je. Idealno bi bilo, če bi pridobil še kakšnih štiri, pet kilogramov, čez leta se bo to zgodilo, s tem se ne obremenjujem. Vse je sistematično delo, od lani sem pridobil kakšen kilogram, tehnični model gre na bolje, rezultati kažejo, da gremo v pravo smer,« pravi Nejc Pleško, ki ga vadi Vladimir Kevo, nekdanji trener Primoža Kozmusa. »Na dan zaužijem pet obrokov, na obrok približno 1200 kilokalorij, torej na dan od šest tisoč do osem tisoč. Pozimi med baznim treningom je to tudi do deset tisoč kilokalorij. Veliko je treba jesti, da vzdržuješ težo in da lahko ustvarjaš mišično maso. Te imam premalo še najmanj za petnajst kilogramov, v prihodnjih letih jo bomo počasi sistematično dvigovali, od dve do tri na leto, s tem bi se dvignil tudi rezultat. Za zajtrk denimo pojem od šest do sedem jajc, večinoma so to beljakovine, morajo biti pri vsakem obroku. Torej beljakovine v neomejenih količinah, ogljikovi hidrati, tudi meso je pri vsakem obroku. Načeloma na velikih tekmah nismo imeli težav s prehrano, morebiti v obmorskih državah, kot je Portugalska, tam je bilo precej rib, presenetljivo tudi na Poljskem,« pa je dodal Blaž Zupančič. N