UEFA
Čeferin dvignil Uefo na še višjo raven
Danes mineva pet let od zmage tedaj 48-letnega Slovenca v Atenah.
Odpri galerijo
Aleksander Čeferin med letošnjim kongresom Uefe v Montreuxu v Švici FOTO: Richard Juilliart/Reuters
Na današnji dan pred petimi leti se je zavihtel na vrh Evropske nogometne zveze Aleksander Čeferin. Malokdo je pričakoval, da bo tedaj 48-letni Grosupeljčan na čelu kompleksne organizacije, kakršna je Uefa, zgradil tako uspešno kariero kot prej v odvetniških vodah. Toda Čeferin je poenotil nogomet na stari celini, mu povrnil ugled, ga naredil še močnejšega in uspešno krmari Uefino barko tudi v zgodovinsko zahtevnem času pandemije. Ni čudno, da ga sodelavci nagovarjajo, naj se leta 2023 poteguje za nov mandat predsednika.
Tradicionalne sile so nanj sprva gledale zviška, pozneje so uveljavljeni mastodonti le še iskali poti, kako bi prišli do najverjetnejšega naslednika Michela Platinija, ne da bi morali pojesti besedo. Podpora Čeferinu je do volilnega kongresa le naraščala – od NZS prek Uefinih članic nekdanje skupne države SFRJ, Švedske in Italije – Čeferina sta podprli med prvimi – ter pozneje Rusije, vzhoda, zahoda, severa, juga.
Čeferin se je 14. septembra 2016 zavedal, kako močno podporo so mu zaupali delegati (Michaela van Praaga je porazil z izidom 42:13) v hotelu Grand Resort Lagonissi 40 km južno od Aten v smeri Glifade. Njegov program je bil ambiciozen, z njim je napovedal konec praks, ki so spravile nogomet – prek vse manj uglednih šefov Fife in Uefe Seppa Blatterja in Michela Platinija – v nezavidljiv položaj v očeh odločevalcev, navijačev in drugih deležnikov.
Kako močno je Čeferin v svoji prvi petletki izpolnil tedanje predvolilne obljube? Na 41. kongresu Uefe – aprila 2017 – v Helsinkih smo se na lastne oči prepričali o trdnosti podpore njegovim zamislim. Delegati so enotno podprli omejitev števila mandatov funkcionarjem na tri, določilo, da morajo kandidati za položaje v IO Uefe zasedati izvršilne funkcije na matični zvezi, sprejeli zavezo za zmanjšanje razlik – ali vsaj ohranjanje statusa quo – med velikimi in manjšimi klubi, se zavezali k trdnejšemu spoštovanju finančnega ferpleja (FFPR) ter povabili v izvršni odbor Uefe dva člana združenja najbogatejših evropskih klubov (Eca), pozneje (Bratislava 2018) pa en sedež namenili še predstavniku združenja evropskih lig.
Čeferin je želel poenotiti nogometno družino na stari celini in uveljaviti spoštovanje dogovorjenega. Če so klubi v letu 2011 pridelali 1,7 milijarde evrov skupnih izgub, so tudi zavoljo FFPR leta 2017 že ustvarili 600 milijonov evrov skupnega dobička.
Če odmislimo simbolična sporočila v dosedanjem Čeferinovem mandatu – podelitev kolajn in pokalov na igrišču, prej so igralci plezali na častno tribuno, in umestitev vseh članov kongresa v isti hotel, prej so bili člani IO v svojem hotelu –, lahko izpostavimo Čeferinovi potezi, s katerima si je prejšnji teden prislužil tudi nagrado za najboljšega izvršnega direktorja v nogometni industriji.
Prvič, preložil je euro 2020 v obdobju, ko niti politika ni vedela, kaj bo čez mesec, kaj šele eno leto, in zadel v polno, kar mu je javno zavidal tudi komisar lige NBA, in drugič, javno se je zoperstavil združbi okrog superlige, ki je razpadla v dveh dneh, in s tem razočaral celo nekatere obraze v domovini, ki so privoščljivo že slavili Čeferinov poraz. V tej bitki resda še vztrajata milijarderja Andrea Agnelli in Florentino Perez, na fronto pa želi skočiti tudi predsednik Fife Gianni Infantino, čeravno še sam ne ve povsem, na kateri strani. Uefa je medtem uvedla tretje klubsko tekmovanje konferenčna liga, ki je pisano na kožo klubom iz držav, kakršna je Slovenija. Mura bo zaslužila tri milijone evrov prav na račun te poteze Uefe.
Z omenjenimi potezami je ohranil financiranje Uefe in posredno nacionalnih zvez, ki so usodno odvisne od Uefinega financiranja, tudi NZS prek Uefe in centraliziranega trženja TV-pravic ustvari približno 40 odstotkov prihodkov.
Uefa še nikdar ni tako tesno sodelovala z evropskimi inštitucijami, kakršne so Evropski parlament, svet Evrope in Evropska komisija – tudi v boju s podnebnimi spremembami in proti rasizmu –, zato ni čudno, da Čeferin predlani v Rimu ni imel tekmeca v boju za svoj prvi mandat. Pred dnevi je namignil, da bi se lahko čez leto in pol potegoval za svoj drugi mandat predsednika Uefe.
Tradicionalne sile so nanj sprva gledale zviška, pozneje so uveljavljeni mastodonti le še iskali poti, kako bi prišli do najverjetnejšega naslednika Michela Platinija, ne da bi morali pojesti besedo. Podpora Čeferinu je do volilnega kongresa le naraščala – od NZS prek Uefinih članic nekdanje skupne države SFRJ, Švedske in Italije – Čeferina sta podprli med prvimi – ter pozneje Rusije, vzhoda, zahoda, severa, juga.
Zanesljiva zmaga z 42:13
Čeferin se je 14. septembra 2016 zavedal, kako močno podporo so mu zaupali delegati (Michaela van Praaga je porazil z izidom 42:13) v hotelu Grand Resort Lagonissi 40 km južno od Aten v smeri Glifade. Njegov program je bil ambiciozen, z njim je napovedal konec praks, ki so spravile nogomet – prek vse manj uglednih šefov Fife in Uefe Seppa Blatterja in Michela Platinija – v nezavidljiv položaj v očeh odločevalcev, navijačev in drugih deležnikov.
Kako močno je Čeferin v svoji prvi petletki izpolnil tedanje predvolilne obljube? Na 41. kongresu Uefe – aprila 2017 – v Helsinkih smo se na lastne oči prepričali o trdnosti podpore njegovim zamislim. Delegati so enotno podprli omejitev števila mandatov funkcionarjem na tri, določilo, da morajo kandidati za položaje v IO Uefe zasedati izvršilne funkcije na matični zvezi, sprejeli zavezo za zmanjšanje razlik – ali vsaj ohranjanje statusa quo – med velikimi in manjšimi klubi, se zavezali k trdnejšemu spoštovanju finančnega ferpleja (FFPR) ter povabili v izvršni odbor Uefe dva člana združenja najbogatejših evropskih klubov (Eca), pozneje (Bratislava 2018) pa en sedež namenili še predstavniku združenja evropskih lig.
Čeferin je želel poenotiti nogometno družino na stari celini in uveljaviti spoštovanje dogovorjenega. Če so klubi v letu 2011 pridelali 1,7 milijarde evrov skupnih izgub, so tudi zavoljo FFPR leta 2017 že ustvarili 600 milijonov evrov skupnega dobička.
Če odmislimo simbolična sporočila v dosedanjem Čeferinovem mandatu – podelitev kolajn in pokalov na igrišču, prej so igralci plezali na častno tribuno, in umestitev vseh članov kongresa v isti hotel, prej so bili člani IO v svojem hotelu –, lahko izpostavimo Čeferinovi potezi, s katerima si je prejšnji teden prislužil tudi nagrado za najboljšega izvršnega direktorja v nogometni industriji.
Zadovoljni so lahko tudi Slovenci
Prvič, preložil je euro 2020 v obdobju, ko niti politika ni vedela, kaj bo čez mesec, kaj šele eno leto, in zadel v polno, kar mu je javno zavidal tudi komisar lige NBA, in drugič, javno se je zoperstavil združbi okrog superlige, ki je razpadla v dveh dneh, in s tem razočaral celo nekatere obraze v domovini, ki so privoščljivo že slavili Čeferinov poraz. V tej bitki resda še vztrajata milijarderja Andrea Agnelli in Florentino Perez, na fronto pa želi skočiti tudi predsednik Fife Gianni Infantino, čeravno še sam ne ve povsem, na kateri strani. Uefa je medtem uvedla tretje klubsko tekmovanje konferenčna liga, ki je pisano na kožo klubom iz držav, kakršna je Slovenija. Mura bo zaslužila tri milijone evrov prav na račun te poteze Uefe.
Z omenjenimi potezami je ohranil financiranje Uefe in posredno nacionalnih zvez, ki so usodno odvisne od Uefinega financiranja, tudi NZS prek Uefe in centraliziranega trženja TV-pravic ustvari približno 40 odstotkov prihodkov.
Uefa še nikdar ni tako tesno sodelovala z evropskimi inštitucijami, kakršne so Evropski parlament, svet Evrope in Evropska komisija – tudi v boju s podnebnimi spremembami in proti rasizmu –, zato ni čudno, da Čeferin predlani v Rimu ni imel tekmeca v boju za svoj prvi mandat. Pred dnevi je namignil, da bi se lahko čez leto in pol potegoval za svoj drugi mandat predsednika Uefe.
