Celjan mirno sprejel varčevalne ukrepe
Izredne razmere tudi v nogometnem klubu z Reke. Za Simona Rožmana ni težav, privadil se bo na vse.
Odpri galerijo
Simon Rožman se je resno in tudi uspešno lotil nogometnega izziva v naši soseščini. FOTO: Jure Eržen
Kot povsod po nogometni Evropi so se tudi v Kvarnerskem zalivu veselili pomladnih dni in novih predstav spet prebujenih nogometašev Rijeke. Ti so v pokalu izločili favorizirani Dinamo, so na drugem mestu prvenstvene lestvice in vnovič lovijo nastope na mikavni mednarodni sceni. Ustavil pa jih je virus, pri klubu bodo morali zmanjševati pogodbe, kar je trener, Celjan Simon Rožman, sprejel brez pripomb.
Rijeka je klub izjemne tradicije, prepoznavnosti v lokalnem okolju in bližnji Istri, vse, kar je pač južno od Crikvenice in Senja, pripada posebni religiji Dalmacije – Hajduku iz Splita. A slednji, nekoč tudi v evropskih arenah zelo viden in ne nazadnje doslej edini hrvaški četrtfinalist prestižne lige prvakov, že dobro desetletje pluje v razburkanem morju napačnih smernic in temu primerno izostanka želenih lovorik. Na naslov prvaka v Splitu čakajo od leta 2005.
Reška zgodba je drugačna. Pogumna, samozavestna in predvsem v realnih mejah zmožnosti. Te pa s potezami uspešnega poslovneža Damirja Miškovića in vsaj ob začetku zelo vidnim vložkom italijanskega kapitala Gabrieleja Volpija nikakor niso več majhne – klub je osvojil zgodovinski naslov najboljšega v državi, uspešno nastopal na evropski sceni, vnetim privržencem pripravil spektakularne predstave ob gostovanjih Stuttgarta, Milana, Feyenoorda, Seville itn. A tako kot domala povsod na nogometnem obzorju se zdaj tudi v belo-modrem taboru ukvarjajo z izpadom dohodka in ugibanjem o tem, kdaj bodo spet lahko nadaljevali svoje poslanstvo.
Na Hrvaškem sta zniževanje pogodb že napovedala Osijek in za njim prvak Dinamo, pri katerem pa je med igralci in uspešnim trenerjem Nenadom Bjelico zavrelo. Slednjemu so že odpustili strokovno-tehnični štab, kakšna bo njegova usoda, zlasti zavoljo visoke odpravnine, še ni znano. Pri reškem klubu je Rožman mirno sprejel napovedano Miškovićevo potezo, da bodo morali znižati pogodbe.
»Želel bi si le, da bi pustili pri miru sodelavce z njihovimi veljavnimi pogodbami, jaz se bom na vse privadil, zame ni težav,« je dejal 37-letni trener, o čigar sposobnostih je del zahtevnih obiskovalcev stadiona na Rujevici najprej dvomil, a z odločnim pristopom po vzoru Liverpoolovega nemškega stratega Jürgna Kloppa je začel obirati sadove in pridobil naklonjenost dobrih nogometnih poznavalcev v zdaj tudi evropski prestolnici kulture.
»Že v običajnih razmerah so klubi v hrvaškem nogometu kot vreče brez dna, lahko si predstavljate, kako je zdaj,« sporoča navijačem Mišković, kot 70-odstotni lastnik alfa in omega ključnih klubskih potez. Potrdil je, da bo moral za tretjino znižati pogodbe. Te resda niso tako visoke kot pri vodilnem zagrebškem klubu, kjer igra kapetan Arijan Ademi za 5 milijonov kun (cca. 660.000 evrov) na leto, vseeno pa najvišje pogodbe na Reki v bruto znesku znašajo po 250.000 evrov, kar je seveda v teh dneh za klub izjemna obremenitev.
Rijeka je klub izjemne tradicije, prepoznavnosti v lokalnem okolju in bližnji Istri, vse, kar je pač južno od Crikvenice in Senja, pripada posebni religiji Dalmacije – Hajduku iz Splita. A slednji, nekoč tudi v evropskih arenah zelo viden in ne nazadnje doslej edini hrvaški četrtfinalist prestižne lige prvakov, že dobro desetletje pluje v razburkanem morju napačnih smernic in temu primerno izostanka želenih lovorik. Na naslov prvaka v Splitu čakajo od leta 2005.
Reška zgodba je drugačna. Pogumna, samozavestna in predvsem v realnih mejah zmožnosti. Te pa s potezami uspešnega poslovneža Damirja Miškovića in vsaj ob začetku zelo vidnim vložkom italijanskega kapitala Gabrieleja Volpija nikakor niso več majhne – klub je osvojil zgodovinski naslov najboljšega v državi, uspešno nastopal na evropski sceni, vnetim privržencem pripravil spektakularne predstave ob gostovanjih Stuttgarta, Milana, Feyenoorda, Seville itn. A tako kot domala povsod na nogometnem obzorju se zdaj tudi v belo-modrem taboru ukvarjajo z izpadom dohodka in ugibanjem o tem, kdaj bodo spet lahko nadaljevali svoje poslanstvo.
Najvišje pogodbe v povprečju 250.000 evrov
Na Hrvaškem sta zniževanje pogodb že napovedala Osijek in za njim prvak Dinamo, pri katerem pa je med igralci in uspešnim trenerjem Nenadom Bjelico zavrelo. Slednjemu so že odpustili strokovno-tehnični štab, kakšna bo njegova usoda, zlasti zavoljo visoke odpravnine, še ni znano. Pri reškem klubu je Rožman mirno sprejel napovedano Miškovićevo potezo, da bodo morali znižati pogodbe.
»Želel bi si le, da bi pustili pri miru sodelavce z njihovimi veljavnimi pogodbami, jaz se bom na vse privadil, zame ni težav,« je dejal 37-letni trener, o čigar sposobnostih je del zahtevnih obiskovalcev stadiona na Rujevici najprej dvomil, a z odločnim pristopom po vzoru Liverpoolovega nemškega stratega Jürgna Kloppa je začel obirati sadove in pridobil naklonjenost dobrih nogometnih poznavalcev v zdaj tudi evropski prestolnici kulture.
»Že v običajnih razmerah so klubi v hrvaškem nogometu kot vreče brez dna, lahko si predstavljate, kako je zdaj,« sporoča navijačem Mišković, kot 70-odstotni lastnik alfa in omega ključnih klubskih potez. Potrdil je, da bo moral za tretjino znižati pogodbe. Te resda niso tako visoke kot pri vodilnem zagrebškem klubu, kjer igra kapetan Arijan Ademi za 5 milijonov kun (cca. 660.000 evrov) na leto, vseeno pa najvišje pogodbe na Reki v bruto znesku znašajo po 250.000 evrov, kar je seveda v teh dneh za klub izjemna obremenitev.
