Cipollini: Zlato kolo mora biti Rogličevo

Nekoč so ga klicali Supermario in Levji kralj, ko je bil na kolesarskih dirkah čas za sprint glavnine, mu nihče ni segel do kolen. Prav tako ne, ko si je želel pozornosti kolesarskih navijačic. Mario Cipollini je bil ob prelomu tisočletja z Marcom Pantanijem ena največjih zvezd italijanskega športa in svetovnega kolesarstva. Na pogovoru ob predstavitvi ženske poklicne ekipe Ale BTC Ljubljana v Veroni pa ni skrival navdušenja nad dosežki Primoža Rogliča in Tadeja Pogačarja.

Italijanski mediji so pred nekaj tedni zagnali preplah. Pri 52 letih ste oktobra prestali peturno operacijo srca, težave niso bile nedolžne. Kakšno je vaše zdravstveno stanje?

»Zdaj je vse v redu. Med vožnjo s kolesom sem začutil, da nekaj ni v redu, pri večji obremenitvi me je zabilo. Preiskave so pokazale, da je šlo za virus, ki je načel tudi moje srce. Lahko bi se končalo zelo slabo, a smo težave odkrili pravočasno. Operacija je bila uspešna, zdaj potrebujem daljši počitek, dolgoročnih posledic predvidoma ne bo. Vrnil se bom v staro formo, če ne še boljšo. Že spomladi bom lahko vadil z dekleti, ki smo jih videli tu.«

Na predstavitvi ste sedeli ob Tadeju Pogačarju, ki se pri 21 letih prebija v svetovni vrh. Kaj bi prekaljeni kolesar, kot ste vi, lahko svetoval mladcu na začetku, kot kaže, izjemne kariere?

»Pogačarju ni treba kaj dosti svetovati. Pokazal je izjemen talent in takšni kolesarji običajno ob sebi potrebujejo predvsem nekoga, ki jim je blizu in jih podpira v težkih trenutkih, ki v tem športu prej ali slej pridejo. Sicer pa pri takšnih športnih virtuozih, ki tako mladi dosegajo izjemne stvari, lahko le čakamo, kaj velikega bodo še dosegli. To so izjemni ljudje, ki hitro presežejo svoje učitelje. Tudi Leonardo da Vinci je imel učitelje in je hitro postal večji mojster kot oni.«

Kako ocenjujete izjemen letošnji preboj Slovencev, ob Pogačarju še Primoža Rogliča, zmagovalca Vuelte in številke ena na svetovni lestvici?

»V kolesarstvu se dogajajo epohalne spremembe. Naš šport je bil v mojih časih majhna dežela, v ospredju smo bili Italijani, Belgijci, Francozi in Nizozemci. To so bile štiri velike kolesarske nacije, ki so imele največje ekipe in tudi največ šampionov. Meje so padle, kolesarstvo je prodrlo v vse dele sveta, vse do Kitajske. Da prihajajo novi obrazi, zmagovalci iz novih dežel, je zelo pomembno za kolesarstvo, saj se zanimanje zanj vseskozi širi. Rogličeva zgodba je nekaj izjemnega. Prišel je iz drugega športa, postal kolesar, začel zmagovati in se razvil v pravega šampiona. Veliko mladih mu sledi. Kolesarstva gotovo še nismo videli v največji razsežnosti. S prihodom novih kultur in vlagateljev je zgodba še vedno v vzponu. Zdaj kolesarstvo spremljajo ljudje, ki še pred nekaj leti niso vedeli, kaj to je.«

Letošnja sezona ima še eno odprto vprašanje, komu bo francoski Velo Magazine podelil zlato kolo za svetovnega kolesarja leta. Kibici razpravljajo predvsem o tem, ali bi ga moral dobiti Roglič ali zmagovalec Toura Egan Bernal.

»Bernal ima za seboj izjemen dosežek, do katerega je prišel v kratkem časovnem obdobju. Roglič ima letos veliko izjemnih dosežkov, ki si jih je prikolesaril med vso sezono. Verjamem, da bo žirija znala ceniti skoraj 12 mesecev dirkanja in ne le enega meseca oziroma še manj. Izjemno je, da je Bernal na Touru zmagal z 22 leti, a je bil še tri dni pred koncem dirke pomočnik Gerainta Thomasa, ni čutil pritiska, da mora zmagati. Roglič je s to mislijo prišel že na Giro, na katerem bi bržkone zmagal, če ne bi imel zdravstvenih težav. Zmagal je na Vuelti, na dirkah po Združenih arabskih emiratih, Tirreno–Adriatico, po Romandiji. Zmagoval je vso sezono, zlato kolo bi moralo biti njegovo. Bernal je tudi precej mlajši, ima še dovolj časa, da osvoji to lovoriko.«

Vi ste jo osvojili leta 2002, ko ste zmagali tudi na dirki Milano–Sanremo in na svetovnem prvenstvu v Zolderju. Sta bili to največji med vašimi 167 zmagami?

»V vsaki zmagi se skriva nekaj posebnega. Vsakič ko prvi prečkaš ciljno črto, čutiš izjemno zadovoljstvo, ne glede na to, ali gre za najmanjšo ali največjo dirko. To pomeni, da si vse svoje delo do tistega trenutka opravil dobro. Nekatere dirke pa imajo za seboj vendarle večjo zgodbo. Od otroštva sem si želel postati svetovni prvak, da bi eno leto nosil mavrično majico. S tem dosežkom vstopiš v poseben klub, v kolesarstvu si vse življenje svetovni prvak, če ti je to enkrat uspelo. Najbolj sem si želel teh dveh zmag. V Sanremu sem potreboval 15 startov, da sem enkrat zmagal, na SP sem imel le eno priložnost in jo izkoristil. Med kariero sem uresničil vse tekmovalne želje in sanje, zdaj je lepo spremljati kolesarstvo iz naslonjača.«

Tudi v vaših časih je bilo v poklicni karavani veliko Slovencev, kako se jih spominjate?

»Najbolje se kajpak spominjam Martina Derganca, saj sva bila skupaj v ekipi, dobro se spominjam tudi gostovanja Gira v Ljubljani. Bilo je še veliko drugih dobrih slovenskih kolesarjev, a je medijski odmev zdaj povsem nekaj drugega, ko imate šampiona, kot sta Roglič in Pogačar.«

Italijani ste nekoč imeli Pantanija. Saga o njegovi tragični smrti se zdi neskončna, več kot 15 let je že minilo, a še vedno polni italijanske medije. Nekoč ste že dejali, da ne verjamete, da je storil samomor. Bo resnica kdaj prišla na dan?

»Upam, da bomo izvedeli, kaj se je zares zgodilo. Sem pa žalosten, če se od leta 2004 nismo dokopali do resnice, dvomim, da se bomo v prihodnje. To so težke stvari za njegovo družino in tudi za nas, ki smo bili njegovi prijatelji.«

Zakaj je kolesarstvo bolj nevarno, kot je bilo v vaših časih, v minuli sezoni je bilo tudi nekaj nesreč s smrtnim izidom?

»Na dirkah so padci neizogibni, več je težav na treningih, v živem prometu, ki je vedno bolj gost, predvsem pa je vse manj osredotočenosti na vožnjo, saj ljudje gledajo v zaslon telefona, medtem ko vozijo. Hkrati je na cestah vse več kolesarjev. Morda bo tako kot težava tudi rešitev prišla z razvojem visoke tehnologije. Pričakujem, da bomo lahko nekoč kolesa in avtomobile povezali tako, da se bo avtomobil znal sam zaustaviti pravočasno ali se izogniti kolesarju.« Miha Hočevar