City lahko zmelje tudi brez Erlingovega gola
Znameniti angleško-italijanski finale lige prvakov leta 2005 v Istanbulu med Liverpoolom in Milanom je ponudil prvovrstni spektakel s šestimi goli, preobratom in zmagoslavjem rdečih iz Anglije. Takrat so bili favoriti milanski rdeče-črni, v jutrišnjem bodo v tej vlogi nogometaši Manchester Cityja, ki imajo v konici napada najboljšega strelca tega tekmovanja v tej sezoni Erlinga Haalanda. Milanski črno-modri se mu bodo postavili po robu s trojčkom vrhunskih napadalcev Lautarom Martinezom, Romelujem Lukakujem in Edinom Džekom.
Pred 18 leti je imel Milan atomski napad z Andrejem Ševčenkom in Hernanom Crespom v ospredju, v ozadju pa še Kakaja. Tudi Inter ima na papirju izjemno napadalno trojico, ki pa je v primerjavi z norveškim strojem za gole Haalandom in spektakularno igro angleškega prvaka v podrejenem položaju. Statistično so bili trije Interjevi strelci le za dva gola uspešnejši od Haalanda, v italijanskem prvenstvu in ligi prvakov so zabili 50 golov, medtem ko jih je Cityjeva devetica dosegla 48, toda v LP dva več od tekmecev – 12:10.
Zasenčili vse z napadom
V izločilnem delu LP je Manchester City zasenčil vse z napadalno igro, ki je tekmecem nasula kar 17 zadetkov. Haaland je bil s sedmimi goli (kar pet jih je dosegel proti Leipzigu) najboljši strelec. A prav prepričljiva zmaga proti Realu Madridu je razkrila, da City lahko melje in zmelje tekmece tudi brez Haalandovega zadetka.
Interjeva strelska statistika na poti do Istanbula je bila rezultatsko bolj prepričljiva, kot je bila strelsko. Proti Portu, Benfici in Milanu so črno-modri dosegli devet golov, pri čemer so si jih najboljši trije napadalci porazdelili med seboj: Argentinec Martinez je po gol dosegel proti Milanu in Benfici, Bošnjak Džeko je bil prav tako usoden za mestne tekmece, Belgijec Lukaku pa je odločil zmagovalca v dvoboju s Portom, nato pa jo zagodel še Benfici v Lizboni.
Aćimović in Birsa o finalu
Mile Ačimović, selektor do 21 let: »Tako izrazitega favorita že dolgo ni bilo, a z razlogom. V nogometu je nemogoče prikazati več, kot je Manchester City v tej sezoni. Predstava proti Realu je bila za čisto desetico. Težko je biti boljši. In nima le Erlinga Haalanda in Kevina De Bruyneja, ima še Bernarda Silvo, Johna Stonesa, Kyla Walkerja, Ilkaya Gündogana ... Veliko preveč kakovosti. Interjeva edina prednost je ta, da se finale odloča le na eni tekmi.«
Valter Birsa, nekdanji reprezentant: »Želel bi si zmagoslavje Interja zaradi Samirja Handanovića. Inter se sicer taktično zelo dobro postavlja, a moč italijanske lige in njegova pot do finala sta neprimerljivi s Cityjevo. Če bodo Angleži zmagali, bodo zato, ker so bili v tej sezoni res premočni. Ko je stroj stekel, prav ničesar ni dovolil tekmecem. Z Erlingom Haalandom je dopolnil mozaik še z zadnjim kamenčkom, ki jim je v prejšnjih sezonah manjkal.«
Eden (Haaland) proti trem (Martinez, Džeko, Lukaku) bi lahko bila tudi rdeča nit drugega istanbulskega finala. Haalandov slog igre in tehnično znanje združuje prav vse, kar imajo tekmeci. Norvežan je močan kot Lukaku, spreten kot Džeko in vztrajen kot Martinez. A trenutno najboljši napadalec na svetu se lahko zanaša tudi na močnejše zaledje, ki sta ga v izločilnih delih najbolj predstavljala strelca in asistenta, Belgijec Kevin De Bruyne (dva gola, štiri podaje) ter Portugalec Bernardo Silva (trije goli in podaja). Interjeva »podporniška« vojska je manj izrazita v prefinjenih potezah, a veliko bolj v tekaških nalogah. V izločilnih tekmah sta bila strelca še Nicolo Barella (2) in Henrik Mhitarjan (1).
