Timi Zajc šokiral: Dogajale so se čudne stvari, da ne rečem svinjarije

LJUBLJANA – Timi Zajc je bil v iztekajoči se sezoni z naskokom najuspešnejši med slovenskimi smučarskimi skakalci in obenem najboljši najstnik med svetovno elito. Potem ko se je 18-letnik iz Hramš pri Dobrni konec januarja z drugim mestom v Saporu veselil svojih prvih stopničk na najvišji ravni, je prvega februarja na letalnici v Oberstdorfu prvič okusil slast zmage v svetovnem pokalu. Konec tedna bo še prvikrat (po)letel v Planici.

Nedavno svetovno prvenstvo v nordijskem smučanju na avstrijskem Tirolskem, kjer vam ni šlo po načrtih in željah, se vam je – kot ste večkrat ponovili – zelo vleklo. Kaj vse počnete doma, da se ne dolgočasite?
»Imam veliko stvari, ki jih rad počnem in delam z užitkom. V družinskem okolju si hitro zapolnim čas, rad se družim s prijatelji, si dam duška z motorjem, da poženem adrenalin po žilah. Nikoli se mi ne zgodi, da ne bi vedel, kaj bi počel sam s sabo, kakor je bil primer v Seefeldu, kjer sem bil – ker mi ni šlo – jezen na vse.«

Kakšen motor imate?
»Yamaho za motokros YZF450.«

Imate blizu doma kakšno progo?
»Ne, prav proge ne, vozim se po travniku in gozdu. Tako se sprostim in odmislim skoke, da grem nato spet z veseljem na trening.«

Zanimivo, da ima veliko skakalcev motorje. Od kod vaša ljubezen do jeklenega konjička?
»Imam ga že od mladih nog. Ko sem dopolnil deset let, mi je oče kupil prvega. Potem sem si kupoval čedalje močnejše motorje, zanje me je navdušil tudi brat. Zdaj sem že toliko star, da me zanimajo tudi avtomobili. Športni.«

Katerega vozite?
»Golf 7 TDI. Ni ravno športni, vendar si nameravam privoščiti kaj močnejšega. Že vso zimo se namreč spogledujem z golfom 7 GTI, ta mi je že dolgo všeč. Že lep čas sanjam o tem, da bi ga imel, mislim, da si bom letos te sanje izpolnil.«

Glede na to, da se radi vozite z motorjem za motokros, v katerem blesti Tim Gajser, spremljate morda njegove dirke?
»Da, ogledam si skoraj vsako motokrosistično preizkušnjo. Z velikim zanimanjem spremljam tudi svetovno prvenstvo v razredu motoGP. Nekaj najlepšega je v nedeljo popoldne sesti pred televizijski sprejemnik in si pogledati dirko. Takšne stvari me res napolnijo z energijo in vlijejo motivacijo za trening.«

Za koga pa navijate?
»Za Valentina Rossija. Odkar sem začel pri enajstih, dvanajstih letih spremljati motoGP, stiskam pesti zanj. Ko bo končal kariero, bom le še spremljal dirke in za nikogar več ne bom navijal.«

Kako pa gledate na Tima Gajserja?
»On je šampion in posebna zgodba, ki sta jo spisala z očetom Bogomirjem. Lahko je vzor slehernemu športniku. Zelo ga spoštujem.«

Ali vidite kakšne vzporednice z vašo zgodbo?
»Ne bom rekel, da je bilo enako, je bilo pa podobno. Tudi mene je do 15., 16. leta treniral oče, vendar pa sem moral nato – ko sem prišel enkrat tako daleč – od doma oziroma k drugim trenerjem. Bogomir je bil na srečo tako pameten, da Tima ni dal drugim, ampak ga je sam popeljal na vrh.«

Vaš oče Boštjan se je pred kratkim za Nedelo razgovoril o polenih, ki so vam(a) jih metali pod noge, ko ste se še kot otrok dokazovali na tekmah v Sloveniji. Kako ste jih sami doživljali?
»Če sem iskren, si s tem nisem kaj prida belil glave. Se je pa dogajalo, da so mi kradli metre, da sem skočil 40 metrov daleč, pa je merilec pokazal na 37 metrov. Velikokrat se je zgodilo, da so prireditelji tekme svojim skakalcem podarili kakšen meter preveč, meni pa so jih odvzeli. Dogajale so se tudi druge čudne stvari, da ne rečem svinjarije, kar seveda ni pošteno. Hvala bogu je bil ob meni oče, ki se je trudil preprečiti, da bi me preveč očitno oškodovali, tako da se meni ni bilo treba ukvarjati s tem. Kljub temu sem v svoji kategoriji zmagal na večini tekem. Če si dober, te pač nič ne more ustaviti. Na srečo je to zdaj za menoj, ko pa se ozrem nazaj, čedalje bolj spoznavam, da sem – glede na to, da prihajam iz kraja, ki nima kakšne skakalne tradicije – s prebojem v reprezentanco in v ekipo za svetovni pokal res veliko dosegel.«

Ali ste se počutili zapostavljenega, ker prihajate iz Štajerske?
»Ne bi rekel, da sem bil zapostavljen, verjetno pa je šlo marsikomu na živce, da sem stalno zmagoval. Sem ter tja so me poskušali na različne načine ustaviti, pa so videli, da se me ne da, niti oče tega ni dovolil.«

Iz SSK Ljubno BTC poleg vas – zanimivo – prihaja cela ekipa obetavnih članov mladinske reprezentance.
»Končno se je začelo tudi na Štajerskem odpirati, verjamem, da bodo moji klubski kolegi v prihodnosti še zelo močni. Upam, da se bo tudi kaj spremenilo v slovenskih smučarskih skokih in da ne bo celoten trenažni proces potekal le v Kranju. Lahko bi bil namreč tudi kje drugje. Da morajo vsi skakalci v Kranj, je zame zgrešena zgodba; za tem bom tudi vedno stal. Zame je res bedarija, do moraš iti tja, če hočeš kaj narediti v slovenskih skokih oziroma priti v svetovni pokal. Sam sem dve leti preživel v internatu, nekako sem ju preživel, veliko drugih skakalcev pa je propadlo in jih zdaj ni nikjer več. Sam se zdaj raje vozim vsak dan, čeprav za vožnjo porabim dve uri in precej goriva.«

Ali ste čutili pritisk, da morate priti v Kranj?
»Da, za prvi letnik srednje šole sem bil že vpisan v Kranj, a sem se 31. avgusta premislil in se prepisal v Celje. Tisto leto me je še oče vozil na treninge v Kranj, kamor sem začel nato v šolo za ekonomskega tehnika hoditi leto pozneje. Če pa bi se še enkrat odločal, ne bi šel nikoli več tja v šolo, sploh pa ne v tamkajšnji dijaški dom.«

Ob motorjih imate še en konjiček – glasbo.
»Z njo sem povezan že od mladih nog. V petem ali šestem razredu osnovne šole so me starši vpisali v glasbeno šolo za bariton, ki me je po petih razredih malo minil. Bolj me je privlačila harmonika. Sprva me je igranja nanjo učil oče, zatem pa sem se sam, pri čemer mi je pomagal prijatelj. Ko se vrnem domov, za svojo dušo kdaj zaigram nanjo.«

Pred kratkim je izšel videospot ansambla Slovenski zvoki za pesem Planiška polka, v katerem tudi nastopate.
»V tem ansamblu igra oče, to pesem oziroma videospot, v katerem igram na bariton in harmoniko, pa so posneli zame.«

V Planici se boste letos prvič spustili po zaletišču letalnice bratov Gorišek. Kaj pričakujete od teh poletov?
»Upam, da mi bo ustrezala in da bom vse dni užival. Cilje, ki sem si jih zastavil za to sezono, sem z zmago v Oberstdorfu in drugim mestom v Saporu že presegel, še naprej bom meril na uvrstitve med najboljšo deseterico. To so vrhunski rezultati, od katerih potem – če se pokrijejo vsi dejavniki – ni več daleč do stopničk.«