Čudežni deček pravi, da z njim še ni konec

Sinoči se je na Bonifiki začelo zares. V prvi tekmi 32. nogometnega državnega prvenstva sta se pomerila podprvak in pokalni prvak Koper in sežanski Tabor. Danes, jutri in v ponedeljek pa bodo na sporedu še preostale štiri tekme 1. kroga, med katerimi naj bi prvi evropski derbi v nedeljo, tekma je bila nekaj časa vprašljiva, pripadel Olimpiji in Muri (20.15). Dan prej bo Maribor ogreval moči proti Radomljam (20.15), v Domžalah pa bo najbolj pomenljiva tekma: svoje šampionske ambicije bo preizkušalo Celje.

Tretjega septembra 2019 je Simon Rožman zaokrožil svoje prvo poglavje na domžalski klopi. V njegovem življenjepisu bo pisalo, da je imel odlični dve sezoni z osvojeno pokalno lovoriko, nekaj odmevnih tekem v Evropi in klavrn konec: odšel je na boljše z zadnjega mesta po sedmih krogih in z vsega tremi točkami. Za mladega trenerja, označenega kot wunderkind iz Štor, se je kariera nadaljevala na Reki, kjer je v začetnem jurišu osvojil pokalno lovoriko, se uvrstil v evropsko ligo, a po poldrugi sezoni ugasnil. Spet se je s klubom razšel po najslabšem izkupičku v spomladanskem delu in besedami, da iz moštva ni mogel iztisniti več, kot je. Sloves nadarjenega trenerja mu je nato prinesel še mariborski stolček, kjer pa je čudežni deček pogorel. Maribor je bil preprosto prevelik zalogaj, nad njim in njegovim nadzorovanim »divjanjem«.

Ukrajina ali Rusija?

Rožmanovo minulo delo je navdušilo tudi celjskega Rusa Valerija Kolotila, ki mu je zaupal reševanje potapljajoče se celjske barke. Ni je potopil, a niti ne spravil na višjo raven in za Rožmana, ki je pri Celju, kjer je do poškodbe igral nogomet in se zaradi tega raje posvetil trenerskemu poklicu, se je izpela še ena zgodba. Ta je že v prvem poglavju spisala prihodnost in sedanjost: odlično je začel, končal pa slabo in iz moštva se ni dalo več iztisniti več, kot se je.

»Z menoj še ni konec,« je pred ligaškim startom v ospredje postavil tudi svojo rdečo nit za sezono, v kateri se bo poskušal rehabilitirati in povrniti sloves enega od najboljših trenerjev. Domžalčani so mu pisani na kožo, ne sodijo v zgornjo polovico, nimajo zvezdnikov, razen na direktorskem stolčku v Senijadu Ibričiću, in igralce, ki so izbrani in vzgojeni tako, da mu bodo poskušali slediti. Ob Kamniški Bistrici ne bodo točili solz, če bo Celje, ki se bo soočilo z motiviranimi gostitelji tudi zaradi svojega nekdanjega trenerja, začelo zmagovito. Celjski Rusi so spet prečistili moštvo. V slovenski vrh in v Evropo ga bo poskušal popeljati 55-letni ruski Ukrajinec Ivan Pilipčuk. Toda pozor, tudi strokovna podlaga šteje. Ali ima Pilipčuk utrjen ukrajinski trenerski DNK ali ruskega? Prvi je bliže evropskim trendom in ima slavnejšo preteklost, drugi ni za sožitje s sodobnejšim prijemom evropskega zahoda.