NBA
Dan, ko je Jordan pretresel svet
6. oktobra 1993 se je legendarni košarkar prvič upokojil pri pičlih 30 letih. So ga spodbudili pomanjkanje motiva, očetova smrt, izobčenje iz lige NBA?
Odpri galerijo
Michael Jordan je šestkratni prvak lige NBA. FOTO: Gary Hershorn/Reuters
6. oktober 1993 se je začel kot povsem običajen dan, a je že v dopoldanskih urah pretresel športni svet. Pri pičlih 30 letih in brez zdravstvenih težav, po treh zaporednih naslovih prvaka lige NBA v dresu Chicaga, dveh zlatih olimpijskih kolajnah in kopici drugih podvigov je Michael Jordan, bržkone najboljši košarkar vseh časov, napovedal umik. V pičlih 23 mesecih je igra pod obroči izgubila še tretjo legendarno ikono, a pred natanko 28 leti nihče ni mogel razumeti, kaj se je pravzaprav zgodilo.
Ko je Magic Johnson 7. novembra 1991 razkril, da zaradi okužbe z virusom HIV zapušča moštvo LA Lakers pri 32 letih, je bilo hudo vsem, a so se sprijaznili, da je šlo za kruto igro usode. In ko se je 18. avgusta 1992 za upokojitev odločil še bostonski as Larry Bird, so se tolažili, da je 36 let pač čas za slovo. Jordanov primer pa ni imel logičnega ozadja. Na izjemno odmevni novinarski konferenci je dejal: »Slišal sem veliko špekulacij in 'pojasnil' za mojo odločitev, vendar vsi, ki me poznajo, vedo, da ne morem igrati brez pravega motiva. Prišel sem do vrhunca in nimam več ciljev.«
Michael Jordan je osvojil prvi šampionski prstan pri 28 letih, v svoji sedmi sezoni v dresu zasedbe Chicago Bulls. Po nizu fantastičnih individualnih dosežkov (skupno je bil desetkrat prvi strelec lige NBA in devetkrat član elitne obrambne peterke) je začel osvajati še moštvene lovorike. V finalu 1991 je z biki prekosil Magica Johnsona in njegove jezernike, leto pozneje Portland s Clydom Drexlerjem, leta 1993 Phoenix s Charlesom Barkleyjem, zato je bilo težko razumeti, da je že potešil svojo izjemno tekmovalnost.
Oboževalci košarkarskega božanstva pa so še težje sprejeli odločitev, da se bo preselil na bejzbolska igrišča in igral za nižjeligaško ekipo Birmingham Barons, podružnico slovitih Chicago White Sox. Številni novinarski zapisi in knjige so poskušali pojasniti, zakaj se je Jordan zares odločil za slovo. Najvztrajnejši so ocenili, da ga je spodbudil 23. julij 1993, ko so umorili njegovega očeta Jamesa, ki je bil velik ljubitelj bejzbola, hkrati pa naj bi Michaela nagovarjal, naj se upokoji že po prvem naslovu prvaka. Drugi so poudarjali zvezdnikovo temno plat in njegovo privrženost hazardu, ki ga je pripeljala do milijonskih izgub in povezav z ameriškim podzemljem. Po eni od teorij naj bi mu tedanji komisar NBA David Stern celo ukazal umik izpod obročev v strahu pred škandalom, a tudi ta teorija ima nasprotnike.
»Stern je bil zelo podjeten mož. Le zakaj bi zaklal kokoš, ki mu je nesla debela zlata jajca?« se je javno spraševal Jordanov zastopnik David Falk. Ljubitelji košarke so vendarle dočakali 18. marec 1995, ko je Jordan potrdil: »Vrnil sem se.« Že naslednji dan je zaigral za svoj ljubljeni Chicago, v petem nastopu po comebacku dosegel 55 točk v New Yorku, ko se je docela vrnil v nekdanjo formo, pa nanizal še drugi šampionski hat-trick. Lepšo pravljico bi težko spisala celo brata Grimm.
Ko je Magic Johnson 7. novembra 1991 razkril, da zaradi okužbe z virusom HIV zapušča moštvo LA Lakers pri 32 letih, je bilo hudo vsem, a so se sprijaznili, da je šlo za kruto igro usode. In ko se je 18. avgusta 1992 za upokojitev odločil še bostonski as Larry Bird, so se tolažili, da je 36 let pač čas za slovo. Jordanov primer pa ni imel logičnega ozadja. Na izjemno odmevni novinarski konferenci je dejal: »Slišal sem veliko špekulacij in 'pojasnil' za mojo odločitev, vendar vsi, ki me poznajo, vedo, da ne morem igrati brez pravega motiva. Prišel sem do vrhunca in nimam več ciljev.«
Košarkarski bog s kijem
Michael Jordan je osvojil prvi šampionski prstan pri 28 letih, v svoji sedmi sezoni v dresu zasedbe Chicago Bulls. Po nizu fantastičnih individualnih dosežkov (skupno je bil desetkrat prvi strelec lige NBA in devetkrat član elitne obrambne peterke) je začel osvajati še moštvene lovorike. V finalu 1991 je z biki prekosil Magica Johnsona in njegove jezernike, leto pozneje Portland s Clydom Drexlerjem, leta 1993 Phoenix s Charlesom Barkleyjem, zato je bilo težko razumeti, da je že potešil svojo izjemno tekmovalnost.
Oboževalci košarkarskega božanstva pa so še težje sprejeli odločitev, da se bo preselil na bejzbolska igrišča in igral za nižjeligaško ekipo Birmingham Barons, podružnico slovitih Chicago White Sox. Številni novinarski zapisi in knjige so poskušali pojasniti, zakaj se je Jordan zares odločil za slovo. Najvztrajnejši so ocenili, da ga je spodbudil 23. julij 1993, ko so umorili njegovega očeta Jamesa, ki je bil velik ljubitelj bejzbola, hkrati pa naj bi Michaela nagovarjal, naj se upokoji že po prvem naslovu prvaka. Drugi so poudarjali zvezdnikovo temno plat in njegovo privrženost hazardu, ki ga je pripeljala do milijonskih izgub in povezav z ameriškim podzemljem. Po eni od teorij naj bi mu tedanji komisar NBA David Stern celo ukazal umik izpod obročev v strahu pred škandalom, a tudi ta teorija ima nasprotnike.
»Stern je bil zelo podjeten mož. Le zakaj bi zaklal kokoš, ki mu je nesla debela zlata jajca?« se je javno spraševal Jordanov zastopnik David Falk. Ljubitelji košarke so vendarle dočakali 18. marec 1995, ko je Jordan potrdil: »Vrnil sem se.« Že naslednji dan je zaigral za svoj ljubljeni Chicago, v petem nastopu po comebacku dosegel 55 točk v New Yorku, ko se je docela vrnil v nekdanjo formo, pa nanizal še drugi šampionski hat-trick. Lepšo pravljico bi težko spisala celo brata Grimm.
