Dan, ko je padla Cruyffova dinastija
Pred točno 26 leti je Milan s 4:0 razbil Barcelono in osvojil ligo prvakov. Najlepši gol finala v Atenah je zabil Dejan Savičević.
Odpri galerijo
Dejan Savićević je bil nerešljiva uganka za Barcelonino obrambo. FOTO: Reuters
Osemnajstega maja 1994 je bil lep pomladni dan v Atenah. Večer se je spremenil v nočno moro za nogometaše Barcelone. Njihov trener Johann Cruyff je bil prepričan, da ne more izgubiti. Ravno zato je izgubil. In to s kar 0:4. Sanje o sanjskem moštvu, ki naj bi postalo nesmrtno, so bile razbite. Milan je odigral eno najboljših tekem v zgodovini finalov lige prvakov.
Cruyff je obljubil, da bo končal Milanovo prevlado. Milan je končal Barcelonino. Štirje zaporedni naslovi španskega prvaka in evropski (1992) so izpuhteli v nič. Katalonci po katastrofi v Atenah pod Cruyffom niso osvojili ničesar več. Nizozemčeva vizija popolnega nogometa je razpadla. Barcelona je morala na novo evropsko lovoriko čakati 12 let, ko ji ga je prinesla nova filozofija, t. i. tiki taka nogomet s Cruyffovim rojakom Frankom Rijkaardom. Na nov naslov španskih prvakov pa so Katalonci čakali štiri leta, vmes se je moral Cruyff posloviti.
Nihče ni pričakoval, da se bo dinastija sesula tako hitro. Barcelona je delovala nepremagljivo, prav tako Cruyff, ki je temelje nogometa postavil na glavo. Španski časniki so že imeli pripravljene naslovnice s Cruyffom, ki drži pokal. A pozabil je na osnovno načelo pred takšnimi tekmami: skromnost. »Favoriti smo. Smo bolj popolni, tekmovalni in izkušeni kot leta 1992 (takrat je Barcelona v finalu na Wembleyju premagala Sampdorio s Srečkom Katancem, op. p.). Milan ni nič posebnega. Njegova igra sloni na obrambi, naša na napadu,« je pred finalom napačna sporočila svojim igralcem pošiljal Cruyff in izpostavil dejstvo, da je Barcelona kupila za isto vsoto Romaria, ki je dosegel 30 golov na 33 tekmah, kot Milan branilca Marcela Desaillyja. »To pove dovolj,« se je bahal.
»Cruyffove besede so bile neprimerne in so prizadele njegovo moštvo, nas pa dodatno motivirale,« se je spominjal Alessandro Costacurta, le eden od Milanovih igralcev, ki niso mogli nastopiti v Atenah. Ob njem so bili na tribuni še najboljši strelec Marco van Basten (ni se več vrnil po hudi poškodbi), tedaj najdražji igralec Gianluigi Lentini in kapetan Franco Baresi. Jutro pred tekmo je katalonski časnik El Mundo Deportivo trdil, da je Barcelona v svojem najboljšem trenutku proti najslabšemu Milanu v Berlusconijevi eri. Cruyff je zmagovalec, Fabio Capello naj ne bi bil trener evropskega formata, Ruud Gullit, van Basten in Rijkaard so za sabo pustili veliko praznino ... »Nismo favoriti,« je na drugi strani dejal Paolo Maldini.
Preostalo je zgodovina. Romario, Stojčkov, Koeman, Guardiola & Co. so pogoreli na vsej črti. Daniele Massaro je zabil dva gola (22., 45.), Dejan Savićević je z nepozabnim lobom z roba kazenskega prostora matiral Andonija Zubizarreto (47.), delo je dokončal Desailly (88.), junaki so bili še vratar Sebastiano Rossi, Mauro Tassotti, Christian Panucci, Demetrio Albertini, Filippo Galli, Maldini, Roberto Donadoni in Zvonimir Boban. In seveda Capello, ki je prišel do prvega in tudi zadnjega naslova evropskega prvaka.
Cruyff je obljubil, da bo končal Milanovo prevlado. Milan je končal Barcelonino. Štirje zaporedni naslovi španskega prvaka in evropski (1992) so izpuhteli v nič. Katalonci po katastrofi v Atenah pod Cruyffom niso osvojili ničesar več. Nizozemčeva vizija popolnega nogometa je razpadla. Barcelona je morala na novo evropsko lovoriko čakati 12 let, ko ji ga je prinesla nova filozofija, t. i. tiki taka nogomet s Cruyffovim rojakom Frankom Rijkaardom. Na nov naslov španskih prvakov pa so Katalonci čakali štiri leta, vmes se je moral Cruyff posloviti.
Nihče ni pričakoval, da se bo dinastija sesula tako hitro. Barcelona je delovala nepremagljivo, prav tako Cruyff, ki je temelje nogometa postavil na glavo. Španski časniki so že imeli pripravljene naslovnice s Cruyffom, ki drži pokal. A pozabil je na osnovno načelo pred takšnimi tekmami: skromnost. »Favoriti smo. Smo bolj popolni, tekmovalni in izkušeni kot leta 1992 (takrat je Barcelona v finalu na Wembleyju premagala Sampdorio s Srečkom Katancem, op. p.). Milan ni nič posebnega. Njegova igra sloni na obrambi, naša na napadu,« je pred finalom napačna sporočila svojim igralcem pošiljal Cruyff in izpostavil dejstvo, da je Barcelona kupila za isto vsoto Romaria, ki je dosegel 30 golov na 33 tekmah, kot Milan branilca Marcela Desaillyja. »To pove dovolj,« se je bahal.
Bahati Katalonci
»Cruyffove besede so bile neprimerne in so prizadele njegovo moštvo, nas pa dodatno motivirale,« se je spominjal Alessandro Costacurta, le eden od Milanovih igralcev, ki niso mogli nastopiti v Atenah. Ob njem so bili na tribuni še najboljši strelec Marco van Basten (ni se več vrnil po hudi poškodbi), tedaj najdražji igralec Gianluigi Lentini in kapetan Franco Baresi. Jutro pred tekmo je katalonski časnik El Mundo Deportivo trdil, da je Barcelona v svojem najboljšem trenutku proti najslabšemu Milanu v Berlusconijevi eri. Cruyff je zmagovalec, Fabio Capello naj ne bi bil trener evropskega formata, Ruud Gullit, van Basten in Rijkaard so za sabo pustili veliko praznino ... »Nismo favoriti,« je na drugi strani dejal Paolo Maldini.
Preostalo je zgodovina. Romario, Stojčkov, Koeman, Guardiola & Co. so pogoreli na vsej črti. Daniele Massaro je zabil dva gola (22., 45.), Dejan Savićević je z nepozabnim lobom z roba kazenskega prostora matiral Andonija Zubizarreto (47.), delo je dokončal Desailly (88.), junaki so bili še vratar Sebastiano Rossi, Mauro Tassotti, Christian Panucci, Demetrio Albertini, Filippo Galli, Maldini, Roberto Donadoni in Zvonimir Boban. In seveda Capello, ki je prišel do prvega in tudi zadnjega naslova evropskega prvaka.
