Dan, ko se je veselil Bežigrad
Pred natanko 50 leti je Olimpija ugnala Dinamo v polfinalu pokala. Sledila sta pomlad s finalom in spektakularno jesensko gostovanje Benfice.
Odpri galerijo
Brane Oblak, eden od junakov Olimpijine pomladi 1970, danes uživa kot nogometni upokojenec.
FOTO: Roman Šipić
Spomini na pisane dogodke z bežigrajskega igrišča se oddaljujejo, zadnje desetletje v glavnem mestu na izbrani klubski in reprezentančni nogometni sceni pač pripada Stožicam, a na porumenelih listih starih časopisov so za vekomaj ostale zapisane nekatere velike predstave s stadiona, ki je bil za Ljubljano vrsto let sinonim za nogometne tekme. Ena takšnih je bila na današnji dan pred natanko 50 leti: Olimpija je v polfinalu jugoslovanskega pokala ugnala Dinamo iz Zagreba in si prvič priigrala prestižni finale.
Zmaji so bili med odštevanjem do polfinalnega spektakla v tistem sivem in deževnem ljubljanskem popoldnevu vse prej ko favoriti. Na nasprotni strani so namreč stali uglednejši zagrebški mojstri žoge, med njimi še vedno nekateri zelo vidni akterji iz pomladi 1967, ko je Dinamo mlel vrhunska tuja moštva v pokalu velesejemskih mest, pozneje znanem kot pokal UEFA, in kot prvi klub iz nekdanjega jugoslovanskega prostora osvojil eno od evropskih nogometnih lovorik. A zmagovalcev tistega finala z Leedsom (2:0, 0:0) – Rudija Belina, Josipa Gucmirtla, Branka Gračanina in med novimi aduti vzhajajočega asa Draga Vabca – se Ljubljančani niso ustrašili.
Od prvih minut so napadali, si v imenitnem večeru z goli Ivana Pejovića (2) in Radoslava Bečejca z vodstvom s 3:0 na stežaj odprli dveri finala, in tega ni pokvaril gol Zagrebčanov v izdihljajih tekme. Vili Ameršek, eden od velikanov Olimpijine nogometne zgodovine, doma iz rudarskega Zasavja, ni skrival sreče. Solze sreče so tekle tudi Zlatku Škoriću, takrat vratarju zeleno-bele zasedbe, sicer učencu cenjene Dinamove nogometne šole in še tri leta prej zelo vidnemu akterju pohoda na omenjeni pokal velesejemskih mest.
Moštvo je skupaj z navdušenimi obiskovalci tekme slavilo, prebujanje v novo jutro pa je že odnašalo misli v majski finale proti takrat vodilnemu moštvu jugoslovanskega prostora – Miljanićevi Crveni zvezdi. Ta je svojo polfinalno nalogo proti Radničkemu iz Niša doma opravila brez zapletov (2:0), ni pa si mislila, da ji bo nato moštvo iz Slovenije, ki je v tisti prvenstveni sezoni do zadnjega kola trepetalo okrog obstanka v prvoligaški druščini, povzročalo toliko preglavic.
Uvodna tekma se je za Bežigradom razpletla z 2:2 (Ameršek, Bečejac; Lazarević, Mihajlović), zmagovalca pa je v 118. minuti beograjske revanše odločil prvi zvezdnik rdeče-belih Dragan Džajić. Vseeno pa je bila tudi tolažilna za nogometno Ljubljano kot iz sanj; ker je Zvezda osvojila tudi naslov prvakov, je Olimpiji pripadel vizum nastopa v pokalu pokalnih zmagovalcev. Žreb ji je prinesel spektakularno gostovanje Benfice z Eusebiom, ko je 20.000 navzočih odprtih ust spremljalo velemojstra iz Lizbone. Doma so zmaji povsem spodobno prodali kožo (1:1; Pejović, Eusebio), na Portugalskem pa je sledil polom (1:8; Ameršek; Eusebio 5!).
Zmaji so bili med odštevanjem do polfinalnega spektakla v tistem sivem in deževnem ljubljanskem popoldnevu vse prej ko favoriti. Na nasprotni strani so namreč stali uglednejši zagrebški mojstri žoge, med njimi še vedno nekateri zelo vidni akterji iz pomladi 1967, ko je Dinamo mlel vrhunska tuja moštva v pokalu velesejemskih mest, pozneje znanem kot pokal UEFA, in kot prvi klub iz nekdanjega jugoslovanskega prostora osvojil eno od evropskih nogometnih lovorik. A zmagovalcev tistega finala z Leedsom (2:0, 0:0) – Rudija Belina, Josipa Gucmirtla, Branka Gračanina in med novimi aduti vzhajajočega asa Draga Vabca – se Ljubljančani niso ustrašili.
Od prvih minut so napadali, si v imenitnem večeru z goli Ivana Pejovića (2) in Radoslava Bečejca z vodstvom s 3:0 na stežaj odprli dveri finala, in tega ni pokvaril gol Zagrebčanov v izdihljajih tekme. Vili Ameršek, eden od velikanov Olimpijine nogometne zgodovine, doma iz rudarskega Zasavja, ni skrival sreče. Solze sreče so tekle tudi Zlatku Škoriću, takrat vratarju zeleno-bele zasedbe, sicer učencu cenjene Dinamove nogometne šole in še tri leta prej zelo vidnemu akterju pohoda na omenjeni pokal velesejemskih mest.
V finalu s Crveno zvezdo
Moštvo je skupaj z navdušenimi obiskovalci tekme slavilo, prebujanje v novo jutro pa je že odnašalo misli v majski finale proti takrat vodilnemu moštvu jugoslovanskega prostora – Miljanićevi Crveni zvezdi. Ta je svojo polfinalno nalogo proti Radničkemu iz Niša doma opravila brez zapletov (2:0), ni pa si mislila, da ji bo nato moštvo iz Slovenije, ki je v tisti prvenstveni sezoni do zadnjega kola trepetalo okrog obstanka v prvoligaški druščini, povzročalo toliko preglavic.
Uvodna tekma se je za Bežigradom razpletla z 2:2 (Ameršek, Bečejac; Lazarević, Mihajlović), zmagovalca pa je v 118. minuti beograjske revanše odločil prvi zvezdnik rdeče-belih Dragan Džajić. Vseeno pa je bila tudi tolažilna za nogometno Ljubljano kot iz sanj; ker je Zvezda osvojila tudi naslov prvakov, je Olimpiji pripadel vizum nastopa v pokalu pokalnih zmagovalcev. Žreb ji je prinesel spektakularno gostovanje Benfice z Eusebiom, ko je 20.000 navzočih odprtih ust spremljalo velemojstra iz Lizbone. Doma so zmaji povsem spodobno prodali kožo (1:1; Pejović, Eusebio), na Portugalskem pa je sledil polom (1:8; Ameršek; Eusebio 5!).
