Davide Cassani: Ni ga, ki bi ga premagal, Pogi lahko Tour osvaja v nizu
Vrh jakostne lestvice Svetovne kolesarske zveze (UCI) je vse bolj slovenski. Tadej Pogačar in Primož Roglič ostajata na prvih dveh mestih, Matej Mohorič pa se je po 5. mestu na dirki Pariz–Roubaix povzpel na 4. mesto na svetu. Slovenski oder za zmagovalce preprečuje le belgijski as Wout van Aert. O čem takšnem v tradicionalni velesili Italiji lahko ta čas le sanjajo in se po besedah nekdanjega selektorja Davideja Cassanija zdaj oni učijo od Slovencev.
Italija je bila nekoč slovensko kolesarsko okno v svet, zdaj je Slovenija po številkah daleč v ospredju. Kako onstran meje vidite vzpon vzhodnih sosedov?
»Slovenci ste res fenomen, vse skupaj vas je le dva milijona, imate pa tri kolesarske šampione, enega močnejšega od drugega. Izpostaviti je treba Pogačarja, ki je fenomen zase. Slovenski kolesarski model je vsekakor treba proučiti. Z omejenim številom ljudi in omejenimi sredstvi ste osvojili vrh svetovnega kolesarstva. Lahko vam samo čestitam. V Italiji do slovenskega kolesarstva gojimo nekaj zavisti, vendar zdrave, radi bi tekmovali z vami.«
Kje vidite razloge za slovenski uspeh? Tudi doma si jih ne znamo povsem razložiti, saj so pri nas vložki v kolesarstvo precej manjši kot pri tekmecih.
»Tega tudi sam ne vem, vem pa, da od mladih nog otroke uvajate v šport, da imate za šport ugoden izobraževalni sistem. Morda boljšega kot mi in druge evropske države. Ne gre le za kolesarstvo, temveč tudi druge panoge. Očitno vaš osnovni športni model deluje dobro, mladim omogoča, da se najprej približajo športu, nato pa tudi postanejo šampioni.«
Pri tovrstnih šampionih je treba imeti tudi srečo, roditi se morajo s pravimi telesnimi predispozicijami, kot sta se na slovensko veselje Pogačar in Roglič, kajne?
»Tako je, brez prave genetske zasnove ne gre, nekaj sreče pa je treba imeti tudi pri njihovem odkrivanju. To je razvidno iz Rogličevega primera. Športno pot je začel kot smučarski skakalec, kolesarski šampion pa je postal po grdem padcu na smučeh. To ne spremeni dejstva, da največ možnosti za uspeh daje delujoč sistem, ki najbolj nadarjenim mladim omogoča, da postanejo kolesarji in se merijo z najboljšimi vrstniki na svetu.«
Posvetiva se trem slovenskim asom, ki ta čas krojijo svetovni vrh. Je Pogačar novi Eddy Merckx?
»Tadeja spremljam z užitkom, pri njem se zdi vse izjemno preprosto. Vedno daje vtis, da se na kolesu zabava, da ne čuti nikakršnega pritiska. Če izgubi, se zdi, da si tega ne žene preveč k srcu, čeprav se pri sebi včasih gotovo jezi. Je pravi fenomen, konkurenčen je na domala vsakem terenu in v katerem koli obdobju sezone. Če pogledamo, kako je dirkal na Milano–Sanremo in po Flandriji, lahko rečemo, da se mora še kaj naučiti o taktiki. To je majhna vrzel, pri kateri ne smemo pozabiti, da gre za še vedno zelo mladega fanta.«
Kako ocenjujete nesrečni sprint v Flandriji, v zadnji kilometer je prikolesaril sam z Mathieujem van der Poelom, zasedel pa je 4. mesto?
»Tu je plačal davek neizkušenosti. Nespametno je bilo, da je v zadnjih 250 metrov skupaj s tako močnim tekmecem, kot je van der Poel, prikolesaril pri nizki hitrosti. V tem scenariju je bil Nizozemec izraziti favorit. Pogačar bi moral v zadnjem kilometru držati višji ritem in poskusiti zmagati v sprintu v dvoje, ne pa čakati, da so ga ujeli zasledovalci. Vendar gre za majhno napako, ki ne spremeni tega, da je bila to zaradi Pogačarja in njegovega dvoboja z van der Poelom izjemno lepa dirka po Flandriji.«
Na Touru, ki ga je dobil dvakrat zapored, doslej ni delal takšnih napak, kolikokrat lahko osvoji rumeno majico?
»Ne vidim nikogar, ki bi ga lahko premagal v naslednjih letih. Izjemno je močan, zdaj pa za njim stoji tudi zelo močna ekipa. Tekmeci ga bodo tu stežka iztirili, mislim, da lahko na Touru slavi več kot pet zmag.«
Številni kolesarski navijači v Sloveniji se sprašujejo predvsem, ali Roglič na Touru še lahko premaga Pogačarja.
»To bo zanj težko dosegljivo, glede na njegovo starost ne gre pričakovati, da bi še napredoval. Po drugi strani pa gre pričakovati, da bo Pogačar še močnejši, če ne zaradi drugega, zaradi izkušenj, ki jih bo nabral. Roglič nima veliko možnosti za zmago, ki pa vseeno ni nemogoča. Ravno zato je kolesarstvo tako lep šport, zelo malo je treba, da papirnati favorit izgubi dirko.«
Roglič je sezono začel z zmago na dirki Pariz–Nica, zaradi poškodbe pa nato ni bil več tako prepričljiv, kot smo ga bili vajeni. Mora to njegove navijače skrbeti pred Tourom?
»Ne še, jasno je, da je Rogličev letošnji glavni cilj Tour, na vrhuncu forme mora biti julija in gotovo bo storil vse, kar je v njegovi moči, da bo tako. Kakšna težava ali spodrsljaj v začetku sezone še ne bi smel biti usoden v pripravi za največjo dirko leta.«
Letos nikakor ni mogoče mimo Mohoriča in njegovega norega spusta, ki mu je prinesel zmago v Sanremu.
»Vedno me je navduševala njegova inteligenca. Vse prouči in ničesar ne prepusti naključju. Nikakor ni naključje tudi to, da je kot prvi na cestni dirki uporabil teleskopsko sedežno oporo. Ni izumil nič novega, saj je uporabil vsakdanjo pripravo iz gorskega kolesarstva, je pa preštudiral vse možnosti, kako bi lahko zmagal. Vedno je bil izjemno hiter v spustih, v Sanremu je vanj vnesel še nekaj čarobnega. To ima v sebi, bil je tudi prvi, ki je vrtel pedale z zadnjo platjo na cevi okvirja in ne na sedežu ter tako izboljšal aerodinamični položaj na kolesu. Vedno se je oziral za novostmi.«
Leta 1998 je Marco Pantani kot zadnji doslej v istem letu dobil Giro in Tour. Lahko Pogačar ponovi ta podvig?
»On je ta čas edini, ki lahko v isti sezoni dobi Giro in Tour, ker je precej močnejši od tekmecev. V tem primeru pa ne sme razmišljati o nastopih na dirkah Milano–Sanremo ali po Flandriji, osredotočiti se mora le na maj in julij. Če hoče pisati zgodovino, in to bo prej ali slej storil, morda že v dveh letih, lahko samozavestno meri na dvojček Giro-Tour.«
V biografiji ste poudarili, kako izjemno nadarjen je bil Pantani, kako je v tem pogledu z njim primerljiv Pogačar?
»Marco je bil izjemno nadarjen gorski specialist in bil je zelo nepredvidljiv, malodane nepremagljiv na svojem terenu. Tadej je takšen v vzponih, v vožnji na čas, v domala vseh kolesarskih prvinah. Tako kot Pantani pa se tudi ne ustraši nobenega izziva. Na Strade Bianche je zmagal s pobegom 50 km od cilja, na dirki po Flandriji je nase prevzel odgovornost in napadal brez prestanka. Na Milano–Sanremo je trikrat skočil na vzponu na Poggio. Tako kot Marco bolj kot taktiki prisluhne instinktu, včasih zaradi tega zmaga, včasih tudi ne. Zato ga je užitek spremljati, nikoli ne veš, kaj bo pripravil.«
Pa kolesarstvo ni dolgočasno za druge, če na največjih dirkah zmagujejo le Slovenci?
»Upam, da letos ne bodo zmagovali samo slovenski kolesarji, saj drugače preostali ne bomo imeli česa početi. Je pa res, da zmagujejo veliko, in kljub temu nam ni dolgčas. Tudi nas slovenske zmage zabavajo.«
