Dekleta so vroča, nič več ni nemogoče

Že po štirih tekmah slovenskih rokometašic lahko ugotovimo, da je z njihovega zornega kota domače evropsko prvenstvo uspešnica. O tem, kaj se jim dogaja v teh dneh, bodo nekoč ponosno razlagale svojim otrokom in vnukom.

Po 18 letih so se prebile v glavni del eura in navdušile tako Zlatorog kot Stožice, na ponedeljkovi tekmi z Norveško in sredini z Madžarsko nimajo kaj izgubiti, lahko pa pridobijo ogromno. Tudi razmišljanje o polfinalu in kolajni ni več tako utopično, kot se je zdelo pred začetkom.

»Reprezentanca super funkcionira, punce so na dobri poti, da uresničijo tisto, kar so si želele. Za zdaj so povsem v igri za polfinale. V Celju je bilo v povprečju več kot 3000 ljudi, v Stožicah jih je bilo več kot 4000, to je super za ženski rokomet. Upam, da bo prvenstvo navdušilo mlade in da se bo baza povečala, kar bi bilo super za prihodnost,« so igralke Dragana Adžića navdušile tudi selektorja moške reprezentance Uroša Zormana, ki se mu spomin vrača v leto 2004, ko je Slovenija na domačem EP osvojila srebrno kolajno.

Deja Ivanović je bila v reprezentanci, ki je leta 2003 na SP na Hrvaškem osvojila 8. mesto, kar je še vedno najboljši dosežek Slovenije na velikih tekmovanjih. Kaj je doslej videla direktorica Krima Mercatorja in ambasadorka eura? »Videla sem vrhunsko predstavo proti Danski. Videla sem, da se po bolečem porazu znamo dvigniti in odigrati spet odlično,« je več kot zadovoljna s svojimi naslednicami Ivanovićeva, ki se veseli nadaljevanja 15. EP: »Nadejam se zmage proti Madžarski, za Norveško pa vsi vemo, da je razred zase. A glede na to, da imajo Slovenke domač teren, da sem proti Hrvaški zavohala rokometno evforijo, verjamem, da je lahko z najboljšo predstavo Slovenije vse mogoče.«

Vikinginje iz krvi in mesa

Poleg Bregarja sta imela najdaljši selektorski staž Tone Tiselj in Marta Bon. Slednja je ponosna, ker so se njene optimistične napovedi pred prvenstvom uresničile. »Situacija je zelo dobra, ker igralke delujejo izjemno dobro povezane med seboj. Povezane, kot niso bile že desetletje. Zavedajo se svoje kakovosti, čeprav nimajo veliko igralk v samem evropskem vrhu. Zelo so lačne in željne dokazovanja. Novo je, da se takrat, ko padejo, zelo trudijo poiskati igralko, ki jih potem povleče naprej. Proti Srbiji je bila to Liza Omoregie, proti Hrvaški Amra Pandžić. Tudi brez Ane Gros lahko igrajo, četudi je prav ona tista, s katero je mogoče narediti velike stvari,« je razmišljala Bonova, ki ostaja nepopravljiva optimistka: »Tudi Norvežanke so iz krvi in mesa. Če so bile premagljive Danke ...«

Tiselj je zadovoljen, ker je videl na delu ekipo. »Če je bilo prej Ana Gros plus ostale, je zdaj Ana Gros znotraj ekipe, v kateri Adžić zaupa vsem igralkam in to dokazuje tudi s tem, ko jih daje v igro tudi v odločilnih trenutkih, kot je bilo z Emo Abina in Tijo Gomilar Zickero proti Srbiji. Fantastično delujejo vratarke,« pravi Tiselj in dodaja, da je najtežje že za Slovenkami: »Ključna je bila zmaga s Srbijo. Če bi Urošu Bregarju z zdesetkano ekipo uspelo premagati Slovenijo, bi bila to velika katastrofa. Tega bremena ni več. Pričakujem še eno zmago z Madžarkami. V uspeh proti Norvežankam ne verjamem, a v športu je vse mogoče.«

Meja samo nebo

Z ženskim rokometom je prek žene Snežane povezan tudi Branko Tamše, sedemkratni prvak s Celjem in Gorenjem. »Glavno orožje Slovenk je homogenost, povezanost igralk med seboj. Vidi se ta energija, ki jo izžareva tudi strokovni štab. Iz mojih oči so rezerve v tranziciji, protinapadih, ki jih je bilo doslej zgolj za vzorec,« je trener hrvaškega Nexeja izpostavil element igre, ki bi lahko Slovenijo pripeljal do polfinala: »Najprej je treba verjeti in mislim, da igralke iz dneva v dan vse bolj verjamejo, da nič ni nemogoče. Verjamem, da bo obisk odslej še boljši, to bo veter v slovenska jadra in samo upam, da bodo dekleta ujela ta val, v tem primeru je nad njimi samo nebo.«