Dimitrij Mancevič je razgrnil nova obzorja
LJUBLJANA • Z vaterpolskim finalom je sinoči v Budimpešti padel zastor nad svetovnim prvenstvom v plavanju in še nekaterih panogah v vodi. Tekmovanje ni tako odmevalo kot v preteklosti, saj je šlo za prestavljeno prvenstvo iz lanskega leta v že tako zgoščen poletni koledar 2022. Kmalu bo namreč na vrsti še šampionat stare celine. S slovenskega zornega kota je bil spet opazen spomin na zdaj že oddaljene čase vrhunskih dosežkov naših reprezentantov. O sedanjosti in preteklosti smo se pogovarjali z upokojenim plavalnim asom Petrom Mankočem, zdaj prebivalcem Estonije.
Peter, kako je na evropskem severu? Preselili ste se v majhno državo med Finsko in nekdanjo sostanovalko iz sovjetskih časov Rusijo. V domovini vaše žene Triin opravljate vlogo plavalnega trenerja, kajne?
»Drži, dve leti zdaj živimo v Estoniji, v vsem tem obdobju se na področju mojega športnega poklica ni kaj prida spremenilo. V Talinu delam s plavalci, še naprej pa sodelujem tudi s Plavalno zvezo Slovenije natanko tako, kot smo se dogovorili že pred časom. Torej pri izobraževanju trenerjev na področju tehnike plavanja.«
Kako pa je sploh z estonskim plavalnim športom, kakšne so razmere?
»Zdaj posebej pripravljam eno plavalko, saj bo nastopila na bližnjem mladinskem evropskem prvenstvu (začelo se bo jutri v Bukarešti, o. p.), glede razmer za delo pa je tako: bazenov je več kot pri nas, toda velika večina je 25-metrskih. Klasična olimpijska, torej dolžine 50 m, sta le dva. Prvi je v Talinu, drugi v Tartuju, drugem največjem mestu v državi, približno 190 km oddaljenem od metropole.«
»Še vedno je tako. Cena uporabe ene proge na uro je 100 evrov in lahko si predstavljate, da si tega res ne more privoščiti vsak. Pravzaprav je to odločno preveč za veliko večino. Gre za sprostitveni center v uglednem hotelu, plavalci, ki vadijo pri klubih, iščejo druge rešitve.«
Kako pa je sploh s plavanjem v tej državi?
»Plavalna kultura rekreativcev je na višji ravni kot pri nas. Pod streho zveze deluje 40 klubov, res pa je, da je aktivnih, kot poznamo kriterije pri nas, približno 15. Vse skupaj pa mi dejansko v estonskem športu in tako tudi plavanju deluje drugače, kot smo vajeni v Sloveniji. Velika večina klubov je zasebnih, ni takšne urejenosti društev kot pri nas. Pravzaprav pride trener, ustanovi klub in zbere plavalce. Kolikor je denarja, toliko je potem uspeha. Recimo, da je v klubu 30 otrok, nekateri so bolj zagnani, drugi manj. Kot povsod po svetu.«
Kako ste se vi znašli v novem okolju, kako je z estonščino?
»Trudim se in je že nekaj razumem. Res pa govorim le najbolj nujno, za zdaj se s plavalci sporazumevam v angleščini.«
Kakšen je bil vaš pogled iz Talina na svetovno prvenstvo v Budimpešti?
»Meni je bilo prvenstvo zelo zanimivo in dejansko tudi kakovostno. Če pa bi se ozrl k naši reprezentanci s šestimi plavalci in tremi uvrstitvami v polfinale, bi lahko temu dosežku pripisal solidno oceno. Pravzaprav je tako: če so plavalci zadovoljni, moramo biti tudi mi.«
Pa vseeno kar boli spoznanje, da Slovenija na SP že sedem let ni imela finalista, ko pa se spomnimo vaše dobe in sanjskih reprezentančnih dosežkov v obdobju desetletke med 2002 in 2012 in še kakšnega leta več, potem bi lahko zdaj prižgali alarm, kajne?
»Veste, da preprosto ni pošteno primerjati naše generacije s sedanjo in njunih dosežkov. Vsaka se trudi po svoje, tisto, kar smo v tako ozki bazi dosegali mi, že meji na loterijo. Kot da bi hotel potegniti številko na lotu, pa je majhna možnost, da boš zadel.«
Pa vseeno, obstaja razlog, da ste bili tako uspešni, čemu to pripisujete?
»Sistemu! V enem trenutku smo se znašli nadarjeni plavalci, ki smo bili pripravljeni garati. In še zdaj se najbrž marsikdo ne zaveda dovolj, kako izjemen sistem uspešnosti v športu je takrat razgrnil Dimitrij Mancevič. Njegove zasluge so izjemne! Res pa je tudi, da smo bili mi pripravljeni sprejeti garaško pot.«
Današnji rod ne bi izbral te poti?
»Drugačni so današnji naraščajniki. Poglejte, jaz od svojega 12. leta nisem zamudil niti enega treninga. Nič me ni moglo ustaviti na poti k uresničevanju ciljev. Takrat si se preprosto prepustil kakšni igri ali pa si treniral v določeni športni panogi. Danes pa sodobne naprave, denimo računalniki in prenosni telefoni, zadržijo otroke v sobi, namesto da bi bili na zraku ...«
Nimamo več talentov na ravni vas, Blaža Medveška, Sare Isaković, še prej Alenke in Nataše Kejžar, Urše Slapšak, Metke Sparavec ...?
»Kolikor poznam sedanje slovensko plavanje, so talenti. Saj tudi polfinale SP kot tudi kolajne na sredozemskih igrah niso od muh. A uspehi v plavanju nikdar niso naključni. Pomemben je vložek, in kot sem dejal, pravilen sistem. Tu je bil Dimitrijev delež res izjemen.« Siniša Uroševič
