Dirkaški ples po robu prepada

Že po tradiciji je zadnji majski konec tedna rezerviran za dirko leta – monaško veliko nagrado v formuli 1. Čeprav preizkušnja na ulicah Monte Carla največkrat ne postreže veliko prehitevalnih manevrov, velja za enega od vrhuncev sezone. Nobena druga dirka ne premore toliko simbolike kot prav monaška ruleta. VN v Monte Carlu ima pač svoje zakonitosti.

To velja že za kvalifikacije, ki nikjer drugje ne igrajo tako pomembne vloge kot prav ob Azurni obali. Ker je v Monaku izjemno težko prehite(va)ti tudi počasnejše tekmece, je startni vrstni red nemalokrat že ključen za uvrstitev. Zato ni čudno, da najboljši startni položaj pomeni polovico zmage, kar dokazuje tudi statistika. Na zadnjih 31 preizkušnjah se je s pole-positiona do prvega mesta odpeljalo 15 dirkačev, torej skoraj vsak drugi ali 48,39 odstotka voznikov, če smo natančni.

Težko ponovljiv podvig se je posrečil Francozu Olivierju Panisu, ki je leta 1996 zmagal, čeprav je dirko z ligierjem začel šele s 14. startnega izhodišča! Kaj takšnega si jutri (od 15. ure naprej) pravzaprav ni mogoče predstavljati. Takšen scenarij bi se lahko ponovil le v primeru zelo spremenljivih razmer z nalivi, ki bi na ulicah povzročili podobno zmešnjavo, kakršno so pred 26 leti. In vremenoslovci napovedujejo dež tudi za tokratno dirko. VN Monaka je v dolgi zgodovini spisala veliko nepozabnih zgodb, kot zmagovalec prve pa se je davnega leta 1929 med nesmrtne vpisal William Charles Frederick Grover-Williams, britansko-francoski vohun, ki so ga ob koncu druge svetovne vojne nacisti ubili v koncentracijskem taborišču v Sachsenhausnu.

Zanimivo, da si prav Monačan lasti tudi rekord najstarejšega dirkača v F1; leta 1955 se je na start preizkušnje v Monte Carlu pripeljal 55-letni Louis Chiron. Zmagovalec Monaka 1931 je tri leta pozneje pri 58 letih (!) poskusil še zadnjič, a obstal v kvalifikacijah.

Kot na vrhu najvišje gore

Na dirki ob Azurni obali morajo dirkači prevoziti kar 78 krogov, toliko kot na nobeni drugi preizkušnji v F1, z 260,286 km pa je najkrajša med vsemi. Obenem je med najzahtevnejšimi: nekdanji brazilski as Nelson Piquet jo je primerjal z letenjem s helikopterjem po dnevni sobi. Zaradi tega so uspehi na njej še slajši.

»Ko sem leta 2008 tu prvič zmagal, sem se počutil kot na vrhu najvišje gore na svetu. Za slavje se mora namreč pokriti ogromno dejavnikov. Na tej progi moraš vseskozi voziti na skrajni meji, ker so ograde tako blizu, pa si ne smeš privoščiti nobene napake,« je pojasnil Lewis Hamilton (Mercedes), ki je trikrat okusil slast prvega mesta v Monte Carlu (še 2016. in 2019.). Z njim se je strinjal tudi branilec zmage in naslova svetovnega prvaka Max Verstappen (Red Bull). »To je ena od najbolj norih prog v koledarju formule 1. Ker je lahko sleherna napaka usodna, bi lahko tukajšnje dirkanje opisal s hojo po britvici,« je primerjal 24-letni Nizozemec, ki je minulo nedeljo z zmago v Barceloni prevzel vodstvo v skupni razvrstitvi, zdaj ima šest točk naskoka pred domačim zvezdnikom Charlesom Leclercom (Ferrari).

Težko je bolje opisati monaški ples na robu prepada. Meja med triumfom in tragedijo nikjer drugje ni tako tanka kot v Monte Carlu.