OBERSTDORF
Do bronastih kolajn še Anamarija, Eva in Anže
Lampičeva in Urevčeva v ekipnem sprintu le za Švedinjama in Švicarkama. Lanišek na isti skakalnici do odličja na nordijskem SP kakor Benkovič.
Odpri galerijo
Eva Urevc in Anamarija Lampič sta se takole veselili tretjega mesta. FOTO: Kai Pfaffenbach/Reuters
Slovenski športniki pridno kujejo žlahtne kovine na 53. svetovnem prvenstvu v nordijskem smučanju v Oberstdorfu, ki je bilo že po drugem tekmovalnem dnevu najuspešnejše v zgodovini naših reprezentanc. Na zmagovalni oder sta včeraj pritekli tudi Eva Urevc in Anamarija Lampič, ki sta navdušili s tretjim mestom v sprintu dvojic, potem ko sta zaostali le za švedskima svetovnima prvakinjama Majo Dahlqvist in Jonno Sundling ter srebrnima Švicarkama Laurien van der Graaff in Nadine Fähndrich. Levji delež k bronastima kolajnama je prispevala Lampičeva, ki je na koncu kot raketa švignila mimo Rusinje Natalije Neprjajeve in jo v cilju pustila za seboj za 0,49 sekunde.
»Ko mi je Eva predala z zaostankom (kot 6.), nisem povsem verjela, da še lahko izničim razliko in se vmešam v kolajno. Za nameček sem se nato v lovu še malo zapletla z Američanko Sadie Maubet Bjornsen, zaradi česar mi ni preostalo drugega, kot da sem šla nato do konca na polno. Na srečo Neprjajeva, ko sem jo ujela in prehitela, ni imela pravega odgovora,« je bila nasmejana 25-letna tekačica iz Valburge pri Smledniku, potem ko je osvojila že drugo (bronasto) kolajno v Oberstdorfu in skupno že tretjo na nordijskih SP. Pred dvema letoma se je namreč Lampičeva skupaj s Katjo Višnar v Seefeldu veselila srebrnega odličja. Ob tem je pristavila, da resda ni zlato, kakor so nekateri pričakovali, toda prav vsako šteje.
»Vzeti je treba tisto, kar je na voljo v danem trenutku, tokrat bron najin maksimum,« je ocenila naša šampionka. Urevčeva je dodala, da je od nje v finalu velik davek terjala brutalna druga predaja, med katero je morala na mehki progi, ki ji ne ustreza, teči na polno. »Več nisem mogla dati od sebe, zato sem neverjetno vesela, da se je na koncu vendarle izšlo za kolajno,« si je oddahnila Eva.
V soboto je Anže Lanišek zaprl usta kritikom, ki so menili, da kljub nesporni nadarjenosti, s katero je opozarjal nase že v otroštvu, ni mož za velike podvige. Na posamični tekmi na srednji skakalnici v nasprotju z mnogimi favoriti z norveškim zvezdnikom Halvorjem Egnerjem Granerudom na čelu ni popustil pod pritiskom. Ko je bilo najbolj potrebno, je ohranil mirno kri in prikazal dva vrhunska skoka, dolga 102,5 in 101 meter, ki sta ga ponesla na tretjo stopnico zmagovalnega odra. Tako je postal šele četrti (moški) slovenski smučarski skakalec na tem tekmovanju s posamično kolajno po Franciju Petku (1. na veliki napravi v Predazzu 1991), Roku Benkoviču (1. na srednji napravi v Oberstdorfu 2005) in Petru Prevcu (2. in 3. v Predazzu 2013).
A 24-letni Domžalčan le ni mogel pritiska povsem potisniti na stran. »Pred prvim skokom sem bil zelo živčen, pred drugim pa že kar preveč sproščen, zato se mi je v nastop prikradla manjša napaka,« je poudaril Lanišek in pripomnil, da sta bila njegova skoka v redu, vendar pa vseeno najslabša, kar jih je v minulih dneh prikazal na 106-metrski napravi pod Senčno goro.
Na njej se je sicer od vsega začetka počutil zelo dobro. »Od prvega skoka naprej sem vedel, kakšna je pot do uspeha. Jasno mi je bilo, da je na tekmi možno marsikaj, če bom ostal miren, sproščen ter osredotočen nase in ne na tekmece,« je pojasnil slovenski junak, ki še ni popolnoma dojel, kaj mu je uspelo.
Ni se mogel izogniti primerjavam z Rokom Benkovičem, ki se je pred 16 leti na isti oziroma malo posodobljeni skakalnici ovenčal z naslovom svetovnega prvaka. Oba namreč prihajata iz istega kluba – SSK Mengeš. »Pred očmi sem imel Rokova šampionska skoka. Zaradi njega sem tudi sam začel skakati. Spomnim se, kako me je enkrat Vaso (Bajc) zbodel, ko sem tu pri 101 metru padel, rekoč, da je Benkovič pri tej daljavi naredil telemark,« je pripomnil v smehu in se namuznil: »Očitno je tu v Oberstdorfu nekaj v zraku, da nam gre tako dobro …«
Na vprašanje, kateri so bili njegovi ključni trenutki med letom proti kolajni, je po krajšem premisleku odvrnil, da se mu je zgodilo veliko stvari. »Dolgo sem se spraševal, zakaj mi ne uspe prebiti na zmagovalni oder. Po dolgem čakanju sem ga vendarle dočakal v prejšnji sezoni,« se je spomnil vseh razočaranj in tudi nehvaležnih četrtih mest, ki so mu grenila življenje na poti v svetovni vrh.
»Ko se zdaj ozrem nazaj, vidim, da so me prav vsi neuspehi in druge življenjske lekcije dodatno porinili naprej,« je razložil domžalski as, ki je tokrat za 1,8 točke odbil napad četrtouvrščenega Graneruda (99 m in 103 m). Za srebrnim Nemcem Karlom Geigerjem (103,5 m in 102 m) je zaostal za 3,7 točke, od presenetljivega poljskega svetovnega prvaka Piotra Zyle (105 m in 102,5 m) pa ga je ločilo 7,3 točke. Zelo dobro sta se odrezala tudi Bor Pavlovčič (8.) in Cene Prevc (15.), s svojo predstavo pa ni bil zadovoljen Žiga Jelar (28.).
»Zyla me je zagotovo presenetil, saj na treningu ni kazal briljantne forme. A po drugi strani se je vnovič pokazalo, da je po kolajnah sposobnih seči od 15 do 20 skakalcev, v ta krog pa vsekakor spada tudi Piotr,« je ocenil Lanišek, ki vtisov še ni začel zbirati. Zdaj sta – kot je pribil – predvsem pomembna počitek in čim boljša priprava za naslednje preizkušnje.
»Ko mi je Eva predala z zaostankom (kot 6.), nisem povsem verjela, da še lahko izničim razliko in se vmešam v kolajno. Za nameček sem se nato v lovu še malo zapletla z Američanko Sadie Maubet Bjornsen, zaradi česar mi ni preostalo drugega, kot da sem šla nato do konca na polno. Na srečo Neprjajeva, ko sem jo ujela in prehitela, ni imela pravega odgovora,« je bila nasmejana 25-letna tekačica iz Valburge pri Smledniku, potem ko je osvojila že drugo (bronasto) kolajno v Oberstdorfu in skupno že tretjo na nordijskih SP. Pred dvema letoma se je namreč Lampičeva skupaj s Katjo Višnar v Seefeldu veselila srebrnega odličja. Ob tem je pristavila, da resda ni zlato, kakor so nekateri pričakovali, toda prav vsako šteje.
Anže Lanišek je skočil do brona. FOTO: Kai Pfaffenbach/Reuters
»Vzeti je treba tisto, kar je na voljo v danem trenutku, tokrat bron najin maksimum,« je ocenila naša šampionka. Urevčeva je dodala, da je od nje v finalu velik davek terjala brutalna druga predaja, med katero je morala na mehki progi, ki ji ne ustreza, teči na polno. »Več nisem mogla dati od sebe, zato sem neverjetno vesela, da se je na koncu vendarle izšlo za kolajno,« si je oddahnila Eva.
Nova kolajna za SSK Mengeš
V soboto je Anže Lanišek zaprl usta kritikom, ki so menili, da kljub nesporni nadarjenosti, s katero je opozarjal nase že v otroštvu, ni mož za velike podvige. Na posamični tekmi na srednji skakalnici v nasprotju z mnogimi favoriti z norveškim zvezdnikom Halvorjem Egnerjem Granerudom na čelu ni popustil pod pritiskom. Ko je bilo najbolj potrebno, je ohranil mirno kri in prikazal dva vrhunska skoka, dolga 102,5 in 101 meter, ki sta ga ponesla na tretjo stopnico zmagovalnega odra. Tako je postal šele četrti (moški) slovenski smučarski skakalec na tem tekmovanju s posamično kolajno po Franciju Petku (1. na veliki napravi v Predazzu 1991), Roku Benkoviču (1. na srednji napravi v Oberstdorfu 2005) in Petru Prevcu (2. in 3. v Predazzu 2013).
A 24-letni Domžalčan le ni mogel pritiska povsem potisniti na stran. »Pred prvim skokom sem bil zelo živčen, pred drugim pa že kar preveč sproščen, zato se mi je v nastop prikradla manjša napaka,« je poudaril Lanišek in pripomnil, da sta bila njegova skoka v redu, vendar pa vseeno najslabša, kar jih je v minulih dneh prikazal na 106-metrski napravi pod Senčno goro.
Na njej se je sicer od vsega začetka počutil zelo dobro. »Od prvega skoka naprej sem vedel, kakšna je pot do uspeha. Jasno mi je bilo, da je na tekmi možno marsikaj, če bom ostal miren, sproščen ter osredotočen nase in ne na tekmece,« je pojasnil slovenski junak, ki še ni popolnoma dojel, kaj mu je uspelo.
Ni se mogel izogniti primerjavam z Rokom Benkovičem, ki se je pred 16 leti na isti oziroma malo posodobljeni skakalnici ovenčal z naslovom svetovnega prvaka. Oba namreč prihajata iz istega kluba – SSK Mengeš. »Pred očmi sem imel Rokova šampionska skoka. Zaradi njega sem tudi sam začel skakati. Spomnim se, kako me je enkrat Vaso (Bajc) zbodel, ko sem tu pri 101 metru padel, rekoč, da je Benkovič pri tej daljavi naredil telemark,« je pripomnil v smehu in se namuznil: »Očitno je tu v Oberstdorfu nekaj v zraku, da nam gre tako dobro …«
Na vprašanje, kateri so bili njegovi ključni trenutki med letom proti kolajni, je po krajšem premisleku odvrnil, da se mu je zgodilo veliko stvari. »Dolgo sem se spraševal, zakaj mi ne uspe prebiti na zmagovalni oder. Po dolgem čakanju sem ga vendarle dočakal v prejšnji sezoni,« se je spomnil vseh razočaranj in tudi nehvaležnih četrtih mest, ki so mu grenila življenje na poti v svetovni vrh.
1,8
točke je bil boljši od četrtouvrščenega Halvorja E. Graneruda.
točke je bil boljši od četrtouvrščenega Halvorja E. Graneruda.
»Ko se zdaj ozrem nazaj, vidim, da so me prav vsi neuspehi in druge življenjske lekcije dodatno porinili naprej,« je razložil domžalski as, ki je tokrat za 1,8 točke odbil napad četrtouvrščenega Graneruda (99 m in 103 m). Za srebrnim Nemcem Karlom Geigerjem (103,5 m in 102 m) je zaostal za 3,7 točke, od presenetljivega poljskega svetovnega prvaka Piotra Zyle (105 m in 102,5 m) pa ga je ločilo 7,3 točke. Zelo dobro sta se odrezala tudi Bor Pavlovčič (8.) in Cene Prevc (15.), s svojo predstavo pa ni bil zadovoljen Žiga Jelar (28.).
»Zyla me je zagotovo presenetil, saj na treningu ni kazal briljantne forme. A po drugi strani se je vnovič pokazalo, da je po kolajnah sposobnih seči od 15 do 20 skakalcev, v ta krog pa vsekakor spada tudi Piotr,« je ocenil Lanišek, ki vtisov še ni začel zbirati. Zdaj sta – kot je pribil – predvsem pomembna počitek in čim boljša priprava za naslednje preizkušnje.
