TENIS
Dobra plat prekinitve tudi počitnice ob morju
Aljaž Bedene vendarle dočakal vrnitev k svetovni teniški karavani.
Odpri galerijo
Aljaž Bedene se je v zadnjih tednih doma pripravljal za severnoameriško turnejo na trdi podlagi. FOTO: Leon Vidic
Po ustaljenih tirnicah bi se zdaj teniška karavana premikala proti zadnji tretjini sezone in osrednjemu turnirju, odprtemu prvenstvu ZDA v New Yorku, zadnjemu v koledarskem letu za grand slam. A leto 2020 je pač drugačno, odpadel je Wimbledon, Roland Garros so prireditelji preložili na oktober. Newyorška zgodba bo drugačna, saj nekaterih stalnih udeležencev tokrat ne bo. Toda v druščini tistih, ki bodo igrali, je Aljaž Bedene, na 61. mestu lestvice ATP najvišje uvrščeni slovenski igralec.
Aljaž, ujeli smo vas dva dni pred odhodom v ZDA, kjer boste najprej igrali v Cincinnatiju, nato na prestižnem odprtem prvenstvu ZDA. Tako ste le dočakali nadaljevanje sezone po dolgi prekinitvi.
»Najprej se slednje razveseliš, ker se ti po dolgih, dolgih letih ponudi več časa za oddih. Naenkrat se znajdeš v novem ritmu, lahko več časa nameniš zasebnosti in tudi treningu. In kar je zame v tem primeru še posebno pomembno: mučila me je poškodba rame, kar seveda ne preseneča za igralce tenisa v tej starosti, kot sem zdaj jaz (31 let, op. p.), nato nameniš čas zdravljenju, česar si med sezono ne moreš privoščiti. Pogosto sem se prehitro vračal na igrišče, zdaj je vendarle drugače.«
Zdaj odhajate na drugo stran Atlantika, tudi to je v teh negotovih časih glede širitve zoprnega virusa tvegana poteza, kajne?
»Kaj pa vem. Jasno, testiral sem se v zadnjih dneh, izvid ni pokazal ničesar slabega, po tej plati mirno potujem v ZDA. Ženejo me predvsem športni cilji. Zdaj že prav težko pričakujem pravi turnir.«
Nekaj takšnih manjših ste prestali v zadnjih dneh – kako je bilo?
»Predvsem sem namenil čas kar najboljši pripravi za nadaljevanje sezone in vseskozi upal, da se bo ta začela – kolikor je le mogoče – hitro in brez kakšnih zapletov. Odzval sem se vabilu Janka Tipsarevića v Beograd, a se tam od turnirja prav zaradi poškodbe rame poslovil hitreje, kot bi se lahko.«
Ste zaskrbljeni glede odhoda v ZDA, gibanja po letališčih in nato bivanja na celini, predvsem v New Yorku, kjer se je virus močno razširil?
»Ne vem, nikomur od nas ni vseeno. Nekateri so se odpovedali nastopu na odprtem prvenstvu ZDA, že pred časom sta takšno odločitev naznanila Roger Federer in Rafael Nadal. Jasno, da sem pretehtal različne možnosti, se zdaj, nekaj dni pred odhodom, testiral, negativen izvid botruje moji mirnosti, seveda pa nikdar ne veš, kaj se lahko še zgodi. Kot vsi bom upošteval vsa navodila prirediteljev, se izogibal gneči in poskusil igrati kar najboljši tenis.«
Za vas je bilo vsekakor posebno tudi tekmovanje pod britansko zastavo. Kako se ozirate na to triletno obdobje med 2015. in 2018.?
»Šlo je takrat preprosto za športni motiv, škoda le, da nisem uresničil vseh ciljev, zatikalo se je s podatki o pravici nastopa v Davisovem pokalu. A prav nič mi ni žal. Sleherna zveza dela po svojih najboljših močeh – enkrat boljše, drugič slabše. Hvaležen sem bil novemu okolju za zaupanje, sklenil veliko lepih prijateljstev in poznanstev, zdaj pa se spet privadil na domovino. Rad bi igral tenis še dolgo in dobro.«
Radi pa bi, kot vem, nastopili tudi na olimpijskih igrah. Kako je zdaj s tem glede na to, da so Tokio preložili za eno leto?
»Še vedno je v mojih načrtih močno podčrtan. Še nikdar nisem bil na OI, kolikor vem, je to za vsakogar v svetu športa, seveda z izjemami v nekaterih panogah, prav poseben izziv. Še naprej nameravam nastopati za slovensko reprezentanco, bomo videli, kako bo s terminom Davisovega pokala v prihodnjem letu.«
A prav na teh zadnjih mini pripravah teniškega moštva v Portorožu pod vodstvom kapetana Mihe Mlakarja vas ni bilo. Zgolj zaradi podlage?
»Zgolj zaradi te. Na Obali je moštvo vadilo na pesku, jaz pa sem ostal v Ljubljani, ker imam pač tu, kot vidite, zdaj res dobre razmere za vadbo na igrišču, kakršno bo v prihajajočih dneh v Cincinnatiju.«
Sicer ste prav pred dobrim letom osvojili pokal zmagovalca portoroškega turnirja. Kakšni so spomini?
»Preprosto gre za največji turnir pri nas, že zato je to posebna zgodba. Če pomislite na polne tribune, podporo občinstva in igranje tik ob morju v večernih urah pod žarometi, si pri priči želite, da bi se na ta stadion vrnili. Vem, konkurenca ni najmočnejša, pa vseeno bi bilo pomembno ta turnir po koncu te koronakrize ohraniti.«
Ste ujeli v zadnjih tednih kakšen dan na morju tudi zase, brez teniškega loparja?
»To pa moram priznati, da sva z ženo zares uživala v Portopiccolu pri Sesljanu na Tržaškem. Dvakrat sva odšla tja, skupno zbrala en teden imenitnega oddiha. Če je bila za kaj dobra ta prekinitev teniške sezone, potem so pač to umirjen in temeljit trening, oddih in ne nazadnje takšne kratke počitnice ob morju, ki si jih v preteklosti sredi sezone seveda nismo mogli privoščiti.«
43.
mesto je njegova najboljša uvrstitev na lestvici ATP.
mesto je njegova najboljša uvrstitev na lestvici ATP.
Aljaž, ujeli smo vas dva dni pred odhodom v ZDA, kjer boste najprej igrali v Cincinnatiju, nato na prestižnem odprtem prvenstvu ZDA. Tako ste le dočakali nadaljevanje sezone po dolgi prekinitvi.
»Najprej se slednje razveseliš, ker se ti po dolgih, dolgih letih ponudi več časa za oddih. Naenkrat se znajdeš v novem ritmu, lahko več časa nameniš zasebnosti in tudi treningu. In kar je zame v tem primeru še posebno pomembno: mučila me je poškodba rame, kar seveda ne preseneča za igralce tenisa v tej starosti, kot sem zdaj jaz (31 let, op. p.), nato nameniš čas zdravljenju, česar si med sezono ne moreš privoščiti. Pogosto sem se prehitro vračal na igrišče, zdaj je vendarle drugače.«
Zdaj odhajate na drugo stran Atlantika, tudi to je v teh negotovih časih glede širitve zoprnega virusa tvegana poteza, kajne?
»Kaj pa vem. Jasno, testiral sem se v zadnjih dneh, izvid ni pokazal ničesar slabega, po tej plati mirno potujem v ZDA. Ženejo me predvsem športni cilji. Zdaj že prav težko pričakujem pravi turnir.«
Nekaj takšnih manjših ste prestali v zadnjih dneh – kako je bilo?
»Predvsem sem namenil čas kar najboljši pripravi za nadaljevanje sezone in vseskozi upal, da se bo ta začela – kolikor je le mogoče – hitro in brez kakšnih zapletov. Odzval sem se vabilu Janka Tipsarevića v Beograd, a se tam od turnirja prav zaradi poškodbe rame poslovil hitreje, kot bi se lahko.«
Ste zaskrbljeni glede odhoda v ZDA, gibanja po letališčih in nato bivanja na celini, predvsem v New Yorku, kjer se je virus močno razširil?
»Ne vem, nikomur od nas ni vseeno. Nekateri so se odpovedali nastopu na odprtem prvenstvu ZDA, že pred časom sta takšno odločitev naznanila Roger Federer in Rafael Nadal. Jasno, da sem pretehtal različne možnosti, se zdaj, nekaj dni pred odhodom, testiral, negativen izvid botruje moji mirnosti, seveda pa nikdar ne veš, kaj se lahko še zgodi. Kot vsi bom upošteval vsa navodila prirediteljev, se izogibal gneči in poskusil igrati kar najboljši tenis.«
Za vas je bilo vsekakor posebno tudi tekmovanje pod britansko zastavo. Kako se ozirate na to triletno obdobje med 2015. in 2018.?
»Šlo je takrat preprosto za športni motiv, škoda le, da nisem uresničil vseh ciljev, zatikalo se je s podatki o pravici nastopa v Davisovem pokalu. A prav nič mi ni žal. Sleherna zveza dela po svojih najboljših močeh – enkrat boljše, drugič slabše. Hvaležen sem bil novemu okolju za zaupanje, sklenil veliko lepih prijateljstev in poznanstev, zdaj pa se spet privadil na domovino. Rad bi igral tenis še dolgo in dobro.«
Radi pa bi, kot vem, nastopili tudi na olimpijskih igrah. Kako je zdaj s tem glede na to, da so Tokio preložili za eno leto?
»Še vedno je v mojih načrtih močno podčrtan. Še nikdar nisem bil na OI, kolikor vem, je to za vsakogar v svetu športa, seveda z izjemami v nekaterih panogah, prav poseben izziv. Še naprej nameravam nastopati za slovensko reprezentanco, bomo videli, kako bo s terminom Davisovega pokala v prihodnjem letu.«
A prav na teh zadnjih mini pripravah teniškega moštva v Portorožu pod vodstvom kapetana Mihe Mlakarja vas ni bilo. Zgolj zaradi podlage?
»Zgolj zaradi te. Na Obali je moštvo vadilo na pesku, jaz pa sem ostal v Ljubljani, ker imam pač tu, kot vidite, zdaj res dobre razmere za vadbo na igrišču, kakršno bo v prihajajočih dneh v Cincinnatiju.«
Sicer ste prav pred dobrim letom osvojili pokal zmagovalca portoroškega turnirja. Kakšni so spomini?
»Preprosto gre za največji turnir pri nas, že zato je to posebna zgodba. Če pomislite na polne tribune, podporo občinstva in igranje tik ob morju v večernih urah pod žarometi, si pri priči želite, da bi se na ta stadion vrnili. Vem, konkurenca ni najmočnejša, pa vseeno bi bilo pomembno ta turnir po koncu te koronakrize ohraniti.«
Ste ujeli v zadnjih tednih kakšen dan na morju tudi zase, brez teniškega loparja?
»To pa moram priznati, da sva z ženo zares uživala v Portopiccolu pri Sesljanu na Tržaškem. Dvakrat sva odšla tja, skupno zbrala en teden imenitnega oddiha. Če je bila za kaj dobra ta prekinitev teniške sezone, potem so pač to umirjen in temeljit trening, oddih in ne nazadnje takšne kratke počitnice ob morju, ki si jih v preteklosti sredi sezone seveda nismo mogli privoščiti.«
