Dolgo je čakal, da je postal vodja

Mojster, maestro, čarovnik Deki. S takšnimi vzdevki so na 14. EP v rokometu opisovali organizatorja slovenskega napada Deana Bombača tudi tuji novinarji. Njegova simultanka proti Islandcem je jemala sapo, bila je verjetno najboljša predstava slovenskega reprezentanta na velikih tekmovanjih. Koprčan je dolgo čakal, da je postal vodja. V tej vlogi se odlično počuti. Zato preseneča, da že pri 30 letih razmišlja o koncu reprezentančne kariere.

Katera noč je bila težja, po porazu s Španijo v polfinalu ali z Norveško v tekmi za četrto mesto?
»Po Španiji, vsaj zame. Po Norveški se je vse skupaj končalo, ne moreš več nazaj. S fanti smo se družili, šli ven. Si čestitali za četrto mesto in si zastavili nov cilj, to so olimpijske igre.«

Kako bi ocenili vašo pustolovščino na Švedskem?
»Lahko jo ocenim le kot odlično. Kar smo storili, od nas pred prvenstvom ni nihče pričakoval. Na koncu smo izgubili proti dvema v tem trenutku boljšima reprezentancama.«

Tudi vaša kariera je imela polno vzponov in padcev. Vmes ste izginili z radarja, dve leti vas ni bilo zraven, izpustili ste SP 2017 in EP 2018. Zdaj ste končno dočakali prvenstvo, na katerem ste imeli glavno besedo na igrišču. Kako ste se počutili?
»To mi ustreza, Ljubomir Vranješ in Uroš Zorman sta imela zaupanje vame. Na vsaki tekmi sem dal svoj maksimum. Nikoli se nisem vdal, tako kot se ni nihče med nami. Niti na zadnji tekmi ne. Lahko bi določene tekme odigrali drugače, ampak bilo je, kot je bilo.«

Ves čas ste govorili o najvišjih ciljih, tudi o zlati kolajni. Je bilo zaradi tega na koncu vseeno kaj razočaranja?
»Zagotovo je tudi nekaj razočaranja, največ ga je bilo po tekmi s Španijo. Verjeli smo, da smo boljši. Če bi bili vsi skupaj na drugačni ravni, bi se lahko tudi drugače končalo. Morali bi pokazati več želje, več energije. Enostavno ni šlo, naredili smo vse, da bi tekmo obrnili. Lahko bi se postavili na glavo, pa ne bi bilo nič bolje.«

Selektor Vranješ je drugače zastavil zgodbo kot predhodnik Veselin Vujović. Slednji je že v prvih polčasih uporabil vseh 16 igralcev, Vranješ je stavil na udarnih osem, devet mož. Je ravno zaradi tega pošla moč v Stockholmu za tekmi št. 8 in 9?
»V Göteborg smo vsi prišli sveži, Ljubo je rotiral mene in Miho Zarabca, ki sva motorja ekipe, zato nisva bila utrujena. Zato pri naju ni izgovora, če sva kdaj odpovedala. Drugače je bilo pri drugih, tekme se nabirajo. Na žalost v obrambi nihče ne more dostojno zamenjati Boruta Mačkovška in Blaža Blagotinška, sta stebra in le onadva lahko igrata na tako vrhunski ravni, saj ni bilo Mateja Gabra. To nas je ubilo. Pa tudi, da se je Darko Cingesar poškodoval takoj na začetku. Moramo biti realni in se sprijazniti, da nimamo 20 igralcev, ki lahko igrajo na vsaki poziciji v obe smeri. To je naša realnost, menim, da je Ljubo opravil vrhunsko delo v položaju, v katerem se je znašel.«

Omenili ste Gabra, vašega soigralca v Szegedu. Kakšna bi bila razlika, če ne bi bil poškodovan in bi bil zraven?
»Razlika bi bila ogromna, tako v obrambi kot v napadu. Matej ima izkušnje, vemo, da je velik igralec. Z njim smo še precej močnejša reprezentanca.«

Takšna bo morala biti aprila, ko bodo v Berlinu olimpijske kvalifikacije.
»Če tam ne bomo šli naprej, nismo ničesar storili na tem EP. Pričakujem uvrstitev na OI. Vemo, da bo za to skoraj nujno ugnati Švede. A če smo jih premagali v Göteborgu, jih lahko tudi v Berlinu. Tam bo vse v naših rokah, ko se bomo spet videli s fanti čez dobra dva meseca, bomo morali biti pravi, da gremo poleti v Tokio.«

Bili ste razočarani nad zvezo, ker ni poskrbela, da bi vas v Stockholmu bodrilo več navijačev. RZS zdaj načrtuje, da bo v Berlinu vendarle drugače. Si obetate boljšo podporo s tribun?
»Upam, da bo res tako. Saj smo videli, da smo bili v Stockholmu edini sami. Prišli so le naši bližnji, starši, žene in dekleta. V enem kotu jih je bilo vsega skupaj največ 50. Veliko več jih je bilo v Göteborgu, kjer smo igrali najbolje. Pred svojimi navijači je drugače igrati, ponesejo te, ti dajo dodatno energijo. Zdaj je, kar je, upam, da se bomo iz te napake naučili in da bo v naslednji akciji za to bolj poskrbljeno.«

Glede na to, kako je še junija lani delovala Slovenija, lahko rečete, da je bila zamenjava Veselina Vujovića z Vranješem dobrodošla?
»Težko je govoriti o tem, saj to ni najbolj pošteno do Vujovića, ampak menim, da je bila menjava dobrodošla. Nekaj mesecev nazaj smo izgubljali z Nizozemsko, Latvijo, stvari niso šle v pravo smer. Prišlo je do zasičenosti znotraj ekipe. S prihodom enega človeka se je spet vse vrnilo na svoje mesto. Tja, kjer je že bilo tudi pod Vujovićem. Enostavno je tako v športu, ko si predolgo z nekom, pride lahko do takšnih stvari.«

Je Vranješ v tem slabem mesecu tudi na vas naredil tako dober vtis kot pri drugih reprezentantih? Si lahko v tem štiriletnem obdobju še obetamo podobne vrhunce?
»Korak za korakom. Prve so tukaj OI, vsaj zame, potem se bom odločil, kako in kaj naprej. Vse bo odvisno od pogovorom med nami in z mojo družino.«

Namigujete na to, da bi po OI pri 31 letih končali reprezentančno pot, in to ravno zdaj, ko ste končno prišli na svoj račun?
»Po tem ciklu se bodo morale določene stvari postaviti, štiriletno obdobje je dolgo, nisem več najmlajši. Na naslednjih OI (Pariz 2024) bom imel že 35 let. Mogoče bi veljalo vpeljati mlajše.«

Uroš Zorman, eden od vaših vzornikov, je po 31. letu, ko so ga že mnogi pošiljali v pokoj, naredil še veliko stvari, igral na EP 2012 in 2016, SP 2013 in 2015 ter nastopil na OI v Riu. Zakaj ne bi na jesen kariere uživali sadove trdega dela?
»Ja, res. Uroš je nato še enkrat oživel. Naj še enkrat povem, želja za naprej je velika, ampak bomo videli, kako se bodo stvari postavile. Tudi z Ljubom se moramo posvetovati, kakšna je njegova vizija. Ima štiri leta, mandat, v katerem bo moral narediti neki uspeh.«

Kako ocenjujete podporo krovne organizacije? Slovenija je verjetno edina, v kateri reprezentanti ne dobijo niti dnevnic, da ne govorimo o premijah, kakršne so obljubili Norvežanom.
»Pri nas se nikdar ni nihče odpovedal reprezentanci zaradi denarja. To ni bil nikoli problem. Prihajamo že deset let zastonj. Bi bilo pa prav, da bi na vsakem področju storili korak naprej, menim, da imajo tudi naši košarkarji, odbojkarji in drugi nekaj od tega. Na vsaki akciji gremo finančno na slabše. Ne dobimo niti evra, in tudi če bo tako ostalo, bomo še vedno radi prihajali v reprezentanco.«

Kje vidite slovenske rezerve?
»Naslednjič ko se bomo dobili, bomo izkušenejši. To je bila šola za vse. Rezerve so v komunikaciji med nami in Ljubom. V klubu že na podlagi trenerjeve mimike točno veš, kaj želi od tebe. Rezerve so v obrambi in napadu, ki ga bo treba izpiliti. Za to ni bilo dovolj časa.«