Dončić mu je povrnil upanje v košarko

Rojeni na 29. februar se radi pošalijo, da so blaženi, saj se postarajo le vsaka štiri leta. Dr. Mik Pavlovič, nekdanji košarkar, trener, funkcionar, nekoč predsednik strokovnega sveta Košarkarske zveze Jugoslavije, profesor na tedanji Visoki šoli za telesno kulturo v Ljubljani, avtor številnih knjig in kronist slovenske košarke, ima še posebno srečo. Ta teden je dopolnil že 90 let, čil, zdrav in svežih misli.

Igrali ste s povojnimi asi, naslednje rodove trenirali, nato jih dolga leta opazovali z roba igrišča. Kateri so se vam najbolj vtisnili v spomin?

»Zelo blizu mi je bil, seveda, Ivo Daneu, ki sem ga celo treniral v Mariboru, a tudi Marjan Kandus. Z Borisom Kristančičem pa sva celo sedela skupaj v šolski klopi na 1. mariborski gimnaziji. Ker imam po mami primorske korenine, mi je bil zelo ljub tudi Borut Bassin, za katerega je bila košarka svojevrstna igra, duhovita in polna fint, zunaj igrišča pa je znal držati moštvo skupaj s šalami. V širši jugoslovanski košarki je naredil največji vtis name trener Ranko Žeravica. Profesor Aca Nikolić je bil sicer moj prvi trenerski mentor in prvi, ki je iz ZDA prinesel k nam študiozen način dela. Plod nove usmeritve so bili košarkarji, ki so pustili velik pečat, od Krešimirja Ćosića naprej. Vendar ne z individualnim pristopom, vedno s kolektivnim, kar je bistvo košarke.«

V vseh letih je doživela ogromne spremembe. Pa je ohranila svojo prvinsko privlačnost?

»Tukaj moram biti malo strožji. Današnja košarka ni tako šarmantna, razvila se je v sodobno igro, pri kateri je način razmišljanja povsem drugačen kot nekoč. Polno je nekih formul, računov, vse je po svoje digitalizirano. Ko mi nekdo reče, si gledal včeraj tekmo, ta in ta je dobro igral, kajne, in našteje celo kopico številk. Mi smo imeli drugačen način ocenjevanja, pa ne samo zato, ker takrat na tekmah ni bilo statistike. Drugače smo razmišljali o športu. Košarka je postala skoraj računalniška igra, hkrati pa skoraj nima globljih medčloveških odnosov.«

Skoraj izumrl je tudi pojem kolektivnega nadigravanja na parketu.

»Ceno imajo individualne odlike. V neki obliki ni slabo, da jih izluščimo, vendar so premalo. Na njih temeljijo ocene tekem brez upoštevanja širšega prispevka k moštveni koristi, kar težko sprejmem. Na to sem večkrat pomislil tudi med ponedeljkovo tekmo s Finsko v Kopru.«

V zadnjih letih vse skupaj vleče reprezentanca. Ali njeni uspehi zakrijejo trhle temelje Potemkinove vasi, predvsem pri delu z mladimi?

»Drži. In ljudje, ki pridejo na tekme, tudi otroci, vsrkajo vse, kar se dogaja. Ker ni večplastne povezanosti, se je težko poistovetiti z moštvi, v katerih prevladujejo tujci in po šestih mesecih odidejo. Vsi bi samo kupovali, ker je lažje kot ustvarjati, ampak če nihče ne ustvarja, na koncu ni kje kupovati. Spremembe čutijo tudi v ZDA, saj so najboljši evropski igralci postali glavni v ligi NBA. Ko spremljam našega Luko Dončića, me vedno znova prepriča, da prinaša zelo kakovostno razmišljanje o razvoju igre.«

Ko ga občudujemo, je vendarle paradoks, da je redkost, kar bi pri košarki moralo biti nekaj normalnega.

»Drži. Luka mi je povrnil upanje, da se bo košarka morda vrnila v stare vode. Zanimivo je, da statistično spremljanje lige NBA, razni dvojčki in trojčki, ni tako vplivalo nanj, da bi mu podredil svojo igro.«

Kaj vam kot Mariborčanu pomeni, da zibelka številnih vrhunskih košarkarjev in trenerjev že lep čas ne premore prvoligaša?

»Košarke nimamo več, samo nogomet, mi potarnajo mariborski prijatelji. To je velika vrzel za slovensko košarko. Na splošno ni več čvrste osnove, da bi bilo lahko delovanje klubov uspešno. Danes je, jutri je ni.«