Dragić, Maze in Žolnir o življenju po športni karieri. »Tistega zadovoljstva in čustev, ki so v športu, v službi ni«
Konec športne poti je pomemben mejnik v karieri vsakega športnika, ki skriva pasti in strahove. O tem so na okrogli mizi v Slovenski hiši v Parizu danes spregovorili športni asi Urša Žolnir Jugovar, Tina Maze, Goran Dragić, črnogorski zlati odbojkar Igor Vušurović in kajakaš Andraž Vehovar v vlogi povezovalca vsebine.
»Športniki v obdobju karier mislimo, da je šport najpomembnejši v življenju, ampak ni. Daleč od tega. Mladi morajo vedeti, da obstaja življenje po športu in na to morajo biti pripravljeni. Srečujejo se s poškodbami, preobremenitvijo na treningih, celo z dopingom,« je med drugim dejal Vehovar.
Športniki živijo »pasje življenje«
Življenje športnika je primerjal kar s pasjim življenjem, saj za vsako zadevo športnik dobi nekakšno pohvalo in priboljšek, v obdobju po karieri pa je treba prežvečiti veliko kost z mesom. »Ko sem se prvič zaposlil, so me peljali v banko v deveto nadstropje, mi pokazali sobo in vrata so se zaprla. Potem pa sem se moral znajti sam,« je slikovito opisal.
Prav zato je pomembno, da športniki dobijo psihosocialno pomoč pri prehodu v drugo kariero, da se jim pomaga pri izobrazbi, tudi pri zaposlitvah. Sprememba v življenju je tako velika, da je pomoč več kot dobrodošla.
»Že pred zadnjo tekmo v Londonu sem vedela, da končujem športno pot. Ideja vseh je bila, da nadaljujem kot trenerka pri Marjanu Fabjanu, a ta ideja ni bila moja,« je razpotje ob koncu športne poti opisala prva slovenska dobitnica zlate olimpijske kolajne Žolnir Jugovar.
To je res počela, do iger v Riu 2016, pozneje pa se je odločila za dokončanje izobrazbe in nove izzive: »Potrebovala sem adrenalin, da počnem nekaj, česar ne poznam. Tudi zdaj se trudim napredovati vsak dan, to sem prenesla iz športa.«
V službi tega ni
Zgodbo o priboljških je povzela tudi Maze: »Težava je, da se tega navadimo in kasneje v službi tega ni. Manjka pa nam več stvari, vsega tistega zadovoljstva in čustev, ki so v športu, v službi ni. Pot je težka, sama sem študirala deset let.«
»Najbolj pomembno se mi zdi, da v življenju najdeš nekaj, kar imaš rad, strast, ki te bo veselila. Seveda vem, da bom pogrešal razburjenje, ki ga doživiš, ko pred 30.000 gledalci stopiš v dvorano in tekmuješ. Ampak vem tudi, da ne gre več. Športniki smo v življenju delali, kar smo ljubili od prvega dneva in to moramo najti za naprej,« pa pravi Goran Dragić, kapetan zlate košarkarske reprezentance 2017, ki kariero končuje zaradi številnih poškodb.
»Športniki so volkovi, ki imajo ambicije, pozitivno razmišljanje in poznajo trdo pot do uspeha. Še vedno smo v dobri formi, pozitivni in se ne bojimo izzivov. Všeč mi je definicija, da nimamo težav, samo izzive. Pri tem pa potrebujemo usmeritve,« pa je Vušurović predstavil še en nov vidik konca športne poti. O koncu kariere se je prvič spraševal po poškodbi na tekmi italijanske lige.
O težavah se je treba pogovarjati
»Pomembno je, da se pogovarjamo o težavah, posebej, če ideje delijo športniki, ki so boljši od tebe in dajo te ideje naprej. Mladi morajo videti, kako smo se starejši športniki znašli, kakšna je pot naprej. Po karieri se spremenimo. Premagati strah je pomemben del šport,« je eno od poti razkrila Maze.
Kot je še dodala, je položaj športnic bistveno drugačen kot pri moških kolegih, posebej, če si želijo družino, s starostjo pa se pri tekmovalkah nabira vse več čustev. Drug vidik je ponudil Dragić: »Zame je bilo težko biti oče, ker v ligi NBA ob natrpanem urniku nisem imel pravega časa za otroke.«
We Take Care Of Our Own (Poskrbimo za svoje, op. STA) je naslov pesmi Brucea Springsteena kot recept za drugo kariero povzel Vehovar, a poudaril tudi pomoč, ki jo športniki potrebujejo. Ta je urejena zelo različno in razkriva številne probleme.
V NBA jih na konec pripravljajo od prvega dne
Učinkovit je model lige NBA. »Tam te od prvega dneva učijo za življenje po karieri. Vsi vemo, da jutri lahko nehaš in da ne obstaja samo šport. Seveda želiš biti najboljši na parketu, a vzeti si moraš tudi čas za prihodnost. Mi bi igrali do 80. leta, a vemo, da to ni možno. Na začetku kariere se nisem želel pogovarjati o ničemer, saj sem bil tako osredotočen, a te zadeve so pomembne in nekdanji športniki morajo novim generacijam pokazati pot,« pravi Dragić.
V Sloveniji je zadeva pogosto še popolnoma drugačna. Vehovar pravi, da je bil med kariero v šoli večkrat postavljen pred dejstvo, naj se odloči med športom in šolanjem. Enako je potrdil tudi Dragić, ki je moral v sezoni, ko je s košarkarsko reprezentanco do 20 let osvojil evropski naslov, celo na popravne izpite iz telovadbe, ker je manjkal na urah.
Včasih zaradi obsega treningov in tekmovanj enostavno ne gre. Maze je priznala, da je bil življenjski cilj arhitektura, a se je zaradi naporne kariere odločila za pedagoško fakulteto.
In prav vsi izpostavljeni problemi so vprašanja, ki jih bo morala družba za svoje šampione rešiti.
