Eden od dveh milijonov selektorjev

Selektor rokometne reprezentance Ljubomir Vranješ ni človek, ki bi sedel križem rok. Komaj se je vrnil iz Egipta na domačo Švedsko, že je zavihal rokave in vso energijo usmeril v olimpijske kvalifikacije, ki bodo med 12. in 14. marcem v Berlinu. Pred tem bodo fantje gostili Poljsko v kvalifikacijah za EP 2022.

Kako je bilo priti iz mehurčka v Egiptu v deželo z morda najblažjimi ukrepi zoper koronavirus?
»Razlike se sploh ne da opisati, to sta različna planeta. Oba sta mi čudna. V Egiptu smo bili povsem odrezani od sveta, nikomur ni bilo lahko. Vse je nenormalno, težko se je prilagoditi razmeram. Vleče se že leto dni, nihče nima pravih odgovorov, kaj je prav in kaj ne. Denimo tukaj na Švedskem smo imeli samo včeraj 129 mrtvih, pa je vse skoraj normalno, ljudje hodijo smučat, vse je odprto. Ne razumem, jaz se držim zase, vedno nosim masko, ko grem ven, četudi me malo čudno gledajo.«

Kolikokrat ste bili letos testirani na covid-19?
»Zdaj sem presegel številko 50. Govorim o PCR-testih v nosno votlino, hitrih testov ne štejem. Človek se vsega navadi, ampak vedno znova mi gre na živce ves ta protokol. V tednu dni, odkar sem na Švedskem, še nisem bil testiran, kar malce čudno se mi zdi.«

Ste v Egiptu kaj pogrešali novinarje ali vam je bilo ljubše, ko vam ni bilo treba odgovarjati na malce manj prijetna vprašanja?
»Pogrešal sem vse, pogrešal sem normalnost, to je predvsem navijače in, da, tudi novinarje. Kadar ste zraven, je vendarle drugačen občutek. Nikdar nisem imel težav s tem. Mislim tudi, da bi nam samo koristilo, če bi igrali pred polnimi tribunami, igralci se težko navadijo komornega vzdušja.«

Kako komentirate razplet SP, tri skandinavske reprezentance so bile zelo uspešne, dve sta bili celo v finalu. Mar disciplinirani severnjaki lažje prenašajo asketski način življenja?
»Morda je kaj tudi na tem, predvsem pa se je poznalo, da vsi ti igralci prihajajo iz nemške lige in skandinavskih lig, kjer so bili ves čas v pogonu in niso imeli prekinitev. Tudi pri nas so najbolje delovali fantje iz bundeslige. Zato je bilo malce presenetljivo, da Nemčija ni storila več.«

Kako se vam iz časovne distance zdi 9. mesto Slovenije med 32 reprezentancami?
»Mi smo realno na mestih med 5 in 8. Če dobimo kakšno tekmo, smo lahko peti, če dobimo dve, pa že v boju za kolajne. Prekratki smo bili za gol ali dva, to so malenkosti, ki odločajo. Želeli smo več, ampak forma ni bila prava in tudi športne sreče nismo imeli. Še posebno ne proti Egiptu, ko nas je zdesetkala zastrupitev s hrano, a smo odigrali najboljšo tekmo, kar pomeni, da smo rasli.«

Se vam v sanjah še prikradejo tiste štiri minute, ko ste zapravili vse?
»Priznam, se. Prvo noč sploh nisem zatisnil očesa. Ampak bolj ko gledam posnetek, bolj sem prepričan, da bi še enkrat storil enako. Vsi trenerji so ob izključitvi iz vrat potegnili vratarja, nisem nobena izjema. Žal pa so se napake zgodile najboljšim igralcem, od katerih bi to najmanj pričakoval. So pa vsaj prevzeli odgovornost. Tokrat se ni izšlo, drugič se morda bo.«

Kako komentirate izjave nekaterih bivših reprezentantov in selektorjev, ki pravijo, da bi morali kdaj bolj poslušati sebe in tudi udariti po mizi?
»Ali so to govorili tudi lani po Švedski? Niso. Problem je v tem, da je po bitki lahko biti general. Slovenija pa ima dva milijona selektorjev. Zaupam svojemu strokovnemu štabu.«