Enej Logar: Trening je edina pot napredka
Enej Logar je letnik 2003, prvič je nastopil na dirki leta 2010, prej je vozil minimoto bolj za zabavo. Dirke, predvsem relije in motokros, je hodil gledat od mladih nog, po TV redno spremlja motoGP. Je državni prvak razreda minimoto otroci 2, enkrat mini GP 10 in dvakrat v razredu supersport 600. Je tudi pokalni prvak v minimotu, leta 2014 pa je dosegel četrto mesto na evropskem prvenstvu minimoto junior.
Enej je že dvakratni državni prvak v razredu supersport 600.
Kakšen je občutek, ko po uspešno izpeljani sezoni osvojite naslov prvaka?
Zame je vsaka dirka poglavje zase, vedno želim dati vse od sebe. Le lani na zadnji dirki sezone, ko sem imel lepo prednost pred tekmeci, sem moral voziti bolj zadržano, saj sem moral le pripeljati do cilja, da zadržim prednost. Bilo je težko, oče je bil jasen, da bom moral v primeru odstopa zaradi neumnosti peš domov. Vsak nastop sam pri sebi analiziram, poskušam najti pomanjkljivosti, da jih potem odpravim in postanem še hitrejši. Vsake zmage sem seveda vesel, a se ne predajam le veselju, saj imam takoj v mislih že naslednji nastop.
Od kod odločitev za dirke na asfaltu, in to na dveh kolesih, glede na to, da imate v Idriji močno tradicijo v avtomobilskih dirkah?
Idrija je v svetu bencinskih športov res znana predvsem po dobrih voznikih relija – moj ded Marijan je bil prvi voznik relija iz Idrije – in tudi sam redno spremljam dogajanje v reliju (in formuli 1). Zakaj dirke na asfaltu? Hm, na to ne znam odgovoriti. Mogoče splet naključij: da sem doma pregovoril starše za nakup minimota (v zameno, da sem se naučil voziti kolo brez pomožnih kolesc), redno spremljanje dirk motoGP z očetom, kjer sem navijal za Valentina Rossija. Za vožnjo avtomobila sem bil takrat še premajhen. Enkrat sem šel tudi na karting, a me ni tako pritegnil.
Kaj je najboljša in kaj najslabša stvar dirkanja z motorji?
V bistvu se ne morem spomniti niti ene slabe stvari v povezavi z dirkanjem. Dirkanje z motorji je čisti užitek. Niti to, da je treba kdaj opraviti kakšno daljšo pot do dirkališča, ne more vzeti tega užitka. Saj pride kakšen dan, ko ti ne gre vse po planih, a dirkanje mi je tako pri srcu, da me to ne vrže iz tira.
Ste dirkači adrenalinski vozniki, tudi ko sedete za volan avtomobila?
Avto sem začel voziti pri dobrih 16 letih z zeleno tablico L in spremljevalcem, takoj ko sem dopolnil 18 let, pa sem opravil vozniški izpit in sem zdaj mladi voznik. Zaenkrat nimam nobene potrebe po divjanju po cesti in lahko rečem, da sem za volanom precej umirjen.
Dirke spremlja od mladih nog.
Koliko stane dirkanje za državno prvenstvo?
Yamaha R6, s katero nastopam, je bila kupljena po ugodni ceni, štiri tisočake in pol. Po lanski sezoni, ko sem v prvi sezoni na tem motorju osvojil naslov prvaka, je bil čez zimo narejen servis, in to je to. Glavni strošek med sezono so predvsem gume in prijavnine. Hitreje ko gre, bolj se gume obrabljajo in kakšen vikend sta potrebna celo dva kompleta gum. Za sodelovanje na državnem prvenstvu je treba pridobiti licenco in imeti sklenjeno ustrezno zavarovanje.
Kaj pa tujina? Se vidite v katerem od prvenstev?
V prihodnji sezoni bi si želel nastopati še v prvenstvu Alpe Adria, kjer je konkurenca še močnejša. Za to pa bi potreboval drug, novejši in bolje opremljen motor. Trenutno poteka iskanje podpornikov, ki bi mi pomagali pri uresničitvi te želje. Na srečo je nekaj posameznikov, ki pomagajo, pa tudi društvo, za katero nastopam, Avto-moto društvo Domžale, me podpira pri nastopih. Seveda bi bil vesel tudi kakšne priložnosti za nastopanje na evropskem ali svetovnem prvenstvu in tudi vztrajnostne dirke bi bile lepa stvar. Ampak lepo po vrsti, najprej bo treba uresničiti projekt Alpe Adria.
Kaj bi potrebovali, da bi bili še hitrejši?
Zagotovo je veliko v tehniki, a tudi sam moram vožnjo še izboljšati. Trening, trening, trening, to je edina prava pot napredka.
