Eva vesela, ker je led prebit

Slovenski olimpijski uvod na divjih vodah se je začel brez pretresov. Prvo kvalifikacijsko oviro sta uspešno preskočila tako Eva Terčelj kot tudi Benjamin Savšek. Za oba je bila naloga stresna, za Ljubljančanko sploh, saj še nima prav veliko izkušenj z olimpijskih iger: v Riu je nazadnje ni bilo, skozi slovensko sito se je namreč na prestižni nastop uvrstila Urša Kragelj, London 2012, kjer ni uresničila tekmovalnih ciljev, pa je že krepko oddaljen. V kvalifikacijah je tukaj za uvod dosegla 15. in 9. mesto, torkov polfinale ji seveda predstavlja nov izziv.

»Led je prebit. Videli smo, da proga ne dopušča napak, vsaka se kaznuje. Sem kar zadovoljna, nekatere stvari so mi uspele, kot sem si želela, druge ne. Videla sem, kaj moram popraviti, gremo korak za korakom,« je poudarila, obenem pa je prepričana o dobri pripravljenosti. Tik pred odhodom na prizorišče olimpijske iger nam je dejala, da sta zelo pomembni spoznavanje s progo in prilagajanje na novo okolje. In prav za to pri slovenski reprezentanci tekmovalcev za slalom na divjih vodah imeli dovolj časa: prvi so se med vsemi našimi olimpijci, dobra dva tedna pred začetkom, odpravili na Japonsko.

»Pravzaprav smo imeli prav srečo, da smo lahko to progo spoznavali že pred dvema letoma,« se je spomnila in se ozrla k prizorišču, ki seveda ne sodi med tiste klasične v sezoni, kot so denimo Liptovsky Mikulaš, Seu d'Urgell ali naš Tacen. »Seveda je ta proga drugačna od klasičnih po Evropi, ki ste jih omenili. Narejena je po kopitu modernih s plastičnimi ovirami, podobne značilnosti so tudi v Londonu ali Parizu, zato smo tudi tam vadili, da bi se čim bolj privadili na prizorišče, kot je to olimpijsko na Japonskem.«
 

Ni težav z uro

Sicer ima 29-letnica na svojem seznamu priljubljenih prizorišč zapisano marsikatero drugo precej bolj vidno kot to v Tokiu, med spomini iz preteklosti je tudi ta, da je imela v Aziji precej težav s prilagajanjem na sedemurno časovno razliko. »Zdaj pa smo bili vseeno tu že toliko časa, da ni težav,« pravi. Glede končnega izida pa je bila tudi včeraj še zadržana. Sanja o nastopu v finalu: »Bomo videli, kako bo. O morebitnem veselju ali razočaranju bom govorila po torkovem nastopu.«

Za začetek je bila sicer vesela in hkrati prav ponosna, da ji je skupaj z namiznoteniškim igralcem Bojanom Tokićem pripadla čast nošenja slovenske zastave na uvodni slovesnosti, toda to ji je zdaj zapisano le še kot lep spomin. Oddiha ni bilo, sledila je sobota za zadnjo pripravo pred tekmo in nato včerajšnje kvalifikacije. Navzlic njeni pripravljenosti, ki jo je v tej sezoni večkrat potrdila, je kvalifikacijsko sito vedno znova nepredvidljivo, oddahnila si je, ko ga je uspešno prestala. In naj bo tako tudi po torkovem polfinalu.