BIATLON
Fak ne bo pozabil novembra 2010
Pred natanko 10 leti je Slovenija dobila svojega najboljšega biatlonca. Hrvaška biatlonska zveza je ovirala prestop, a tik pred sezono je dobil potni list.
Odpri galerijo
Biatlonec Jakov Fak je bil s srebrno kolajno na 20 km naš najuspešnejši udeleženec zimskih OI 2018 v Južni Koreji. Foto: Dejan Javornik
Le kdo bi si mislil, da bo neki sončen novembrski dan sredi Zagreba pred 10 leti tako zasukal podobo slovenskega biatlona in sploh naše zimske športne scene? Prav v tistem dopoldnevu, 8. novembra 2010, je postalo jasno: Jakov Fak bo tekmoval za Slovenijo. Naša reprezentanca je dobila imenitnega športnika, kot se je pokazalo, s srebrno olimpijsko kolajno in dvema naslovoma svetovnega prvaka najboljšega biatlonca v zgodovini Slovenije.
Toda zgodba o fantiču iz Gorskega kotarja ima dolgo brado, še zdaleč se ni začela v sezoni 2010/11, ko je prvič uradno oblekel slovenski dres. Že med odraščanjem v naravi, tik ob mogočnih gozdovih ob meji Hrvaške in Slovenije, je vzljubil smuči, tekaške in alpske, biatlon mu je postal še bližje, ko je občudoval Oleja Einarja Bjørndalna in druge ase v TV-prenosih, že kot najstnika pa ga je na Pokljuki opazila naša stroka.
Pozneje je začel sodelovati s trenerjem Urošem Velepcem in drugimi člani štaba slovenske reprezentance, saj pri domači na Hrvaškem ni občutil ustrezne podpore v biatlonu. »Ni bilo preprosto prepričati javnosti doma, da seveda ostajam Hrvat, a da enostavno sledim športnim sanjam in odhajam v okolje, v katerem jih bom lažje uresničeval,« se zdaj spominja najboljši slovenski biatlonec, ki je tako prav 8. novembra 2010 na izjemno obiskani in tudi odmevni novinarski konferenci v najožjem mestnem središču Zagreba povedal, da si odtlej želi nastopati le še za Slovenijo: »Pravzaprav so bili to zame prav moreči časi. Najtežje mi je bilo, ker sem med rojaki poslušal obsodbe, češ da sem izdajalec. Večina je razumela mojo željo, nagajalo pa mi je tedanje vodstvo Hrvaške biatlonske zveze. Do zadnjega sem trepetal, ali bom sploh lahko startal v novo sezono.«
Fak je v zadnjem hipu dobil potni list naše države in nato odobritev mednarodne zveze za priključitev slovenski reprezentanci. Na tekmovališču pa je zablestel v hipu, se uvrstil na stopničke že na uvodni tekmi na Švedskem, podvig ponovil en teden pozneje ob tradicionalnem srednjeevropskem uvodu v Hochfilznu na Tirolskem. Poškodba prsta mu je v tej prvi sezoni preprečila nastop na svetovnem prvenstvu, toda tekmoval je naslednje leto in v Ruhpoldingu, marca 2012, osvojil naslov prvaka na 20 km. Prvi v slovenskem biatlonu!
Tri leta pozneje je na Finskem postal svetovni prvak tudi v skupinskem startu, posebna je bila zanj tudi srebrna olimpijska kolajna v Pjongčangu, potem ko je prvič stal na odru za najboljše tri kot hrvaški reprezentant v Vancouvru 2010. Že takrat pod vodstvom trenerja Uroša Velepca ...
Toda zgodba o fantiču iz Gorskega kotarja ima dolgo brado, še zdaleč se ni začela v sezoni 2010/11, ko je prvič uradno oblekel slovenski dres. Že med odraščanjem v naravi, tik ob mogočnih gozdovih ob meji Hrvaške in Slovenije, je vzljubil smuči, tekaške in alpske, biatlon mu je postal še bližje, ko je občudoval Oleja Einarja Bjørndalna in druge ase v TV-prenosih, že kot najstnika pa ga je na Pokljuki opazila naša stroka.
Najtežje mi je bilo, ker sem med rojaki poslušal obsodbe, češ da sem izdajalec, nagajalo pa mi je vodstvo hrvaške zveze.
Pozneje je začel sodelovati s trenerjem Urošem Velepcem in drugimi člani štaba slovenske reprezentance, saj pri domači na Hrvaškem ni občutil ustrezne podpore v biatlonu. »Ni bilo preprosto prepričati javnosti doma, da seveda ostajam Hrvat, a da enostavno sledim športnim sanjam in odhajam v okolje, v katerem jih bom lažje uresničeval,« se zdaj spominja najboljši slovenski biatlonec, ki je tako prav 8. novembra 2010 na izjemno obiskani in tudi odmevni novinarski konferenci v najožjem mestnem središču Zagreba povedal, da si odtlej želi nastopati le še za Slovenijo: »Pravzaprav so bili to zame prav moreči časi. Najtežje mi je bilo, ker sem med rojaki poslušal obsodbe, češ da sem izdajalec. Večina je razumela mojo željo, nagajalo pa mi je tedanje vodstvo Hrvaške biatlonske zveze. Do zadnjega sem trepetal, ali bom sploh lahko startal v novo sezono.«
Fak je v zadnjem hipu dobil potni list naše države in nato odobritev mednarodne zveze za priključitev slovenski reprezentanci. Na tekmovališču pa je zablestel v hipu, se uvrstil na stopničke že na uvodni tekmi na Švedskem, podvig ponovil en teden pozneje ob tradicionalnem srednjeevropskem uvodu v Hochfilznu na Tirolskem. Poškodba prsta mu je v tej prvi sezoni preprečila nastop na svetovnem prvenstvu, toda tekmoval je naslednje leto in v Ruhpoldingu, marca 2012, osvojil naslov prvaka na 20 km. Prvi v slovenskem biatlonu!
Tri leta pozneje je na Finskem postal svetovni prvak tudi v skupinskem startu, posebna je bila zanj tudi srebrna olimpijska kolajna v Pjongčangu, potem ko je prvič stal na odru za najboljše tri kot hrvaški reprezentant v Vancouvru 2010. Že takrat pod vodstvom trenerja Uroša Velepca ...
