Fantom poskuša tudi odpreti oči

Za Robertom Korenom, enim od najprepričljivejših kapetanov slovenske nogometne reprezentance, je dolga in uspešna športna pot. Po krajšem premoru je 39-letni Korošec odprl novo poglavje v karieri: najprej je pri matičnem Dravogradu nabiral vse vrste izkušenj, zdaj je pri Celju pomočnik glavnega trenerja Dušana Kosića. Skupaj vodita Celje k morda največjemu klubskemu uspehu, naslovu državnega prvaka.

Celje je bilo pred prekinitvijo moštvo z najprivlačnejšo igro in v silovitem naletu. Zadnja, ki ga je ugnala, je bila vodilna Olimpija v 18. krogu (1:3). Kakšne so možnosti Celja v boju za prvaka?
»Pet točk prednosti ni malo, a jih lahko zapraviš v dveh, treh tekmah. Olimpija ima močno moštvo, odlične posameznike in je favorit. Ima bonus, lahko si privošči en spodrsljaj, drugi čakamo na njena dva, tri spodrsljaje. Tudi Maribor še ni obupal, tu sta še Aluminij, Mura.«

V kakšni vlogi pomagate trenerju Kosiću?
»Sem trener, nekdo, ki je imel dolgo in uspešno kariero. Imam izkušnje in jih poskušam prenesti na igralce. V Sloveniji je precej drugače kot v tujini. Tu moraš biti povezan, v tujini je čisti profesionalizem, prideš, opraviš svoje in greš. Fantom poskušam odpreti oči, jim pokazati, kako si lahko uspešen v tujini. A moja naloga je izpolnjena le takrat, ko igralec sprejme moje nasvete in dojame, kaj je dobro zanj. Pomagam jim pri tem, da so uspešni.«

S Kosićem sta se očitno ujela. Ste to vedeli že od prvega srečanja?
»Tudi zaradi Kosića sem sprejel celjski izziv. Takoj sva se ujela, goji sodoben nogomet z veliko dinamike in z mladimi igralci. Ima vizijo, ki me je pritegnila in sem se našel v njej.«

Kako ocenjujete slovenski klubski nogomet?
»Igralski kader in stroka sta na visoki ravni. Omejuje ju predvsem primanjkljaj denarja. Ta narekuje kakovost, ki bi bila, o tem sem prepričan, bistveno večja, če bi ga imeli v Sloveniji na voljo več. Slovenski nogomet je tudi odsev našega razumevanja. Slovenci smo premalo ponosni na to, kar delamo. V Celju poskušamo biti v tem drugačni, zato je to vidno na igrišču. Tudi zato, ker je vsak igralec drugačen. Eden napreduje korak za korakom, drugi lahko preskoči več stopnic. Moja pot je bila prva. Je pa tako, da lahko vsak trener da kaj novega, njegov pogled iz drugega zornega kota se razlikuje od igralčevega, ampak na koncu je odločilno, kako se bo odzval igralec, kako bo sprejel in razumel pomoč. Če je pravi, bo izkoristil prvo priložnost, ki se mu bo ponudila, če ne, bo težko izplaval iz povprečja.«

Reprezentančni nogomet je v krizi. Kakšna je vaša diagnoza?
»Slovenci smo zahtevni, želimo biti uspešni vsak trenutek, a včasih je treba biti potrpežljiv. Reprezentanca potrebuje več časa. Selektor Matjaž Kek ve, kaj dela, in išče piko na i. Vsi jo iščemo. Moja ocena je, da manjka še več povezanosti in podrejanja. Klubske vloge je treba podrediti reprezentanci. Ko se vloge porazdelijo, se morajo v njih najti še igralci. Ko se bodo, se bo Slovenija znova uvrstila na veliko tekmovanje. Potencial imajo, ampak poudarjam, pomembno je, da se podredijo reprezentanci.«

Dobri igralci so posebneži. Tudi vi ste bili muhasti in trmasti, a uspešni. Bo Slovenija pogrešala Kevina Kampla?
»Igralca njegovega kova in znanja, zadnjega zveznega igralca z napadalnimi ambicijami, bi zelo potrebovali. Ne vem, zakaj se ni znašel v moštvu, ne vem, zakaj niso prepoznali njegovega potenciala. Igralci takšne kakovosti imajo svoje muhe, a jih je treba sprejeti.«