Fašisti, pištole in Eriksson na poti do nove uresničitve sanj
Letos kot leta 2000 boj Juventusa in Lazia za naslov italijanskega nogometnega prvaka. Še drugič je, takrat igralec, zdaj trener, poleg rimska legenda Simone Inzaghi.
Odpri galerijo
Simone Inzaghi je kot napadalec Lazia v šampionski sezoni 1999/2000 bil boj za krono z Juventusom in njegovim branilcem Paolom Monterom. FOTO: Reuters
Štirinajstega maja je minilo dvajset let, odkar je v zadnjem krogu italijanskega nogometnega prvenstva Lazio drugič in še zadnjič po letu 1974 osvojil naslov državnega prvaka. Rimski klub je na olimpijskem stadionu Reggino premagal s 3:0, tekmec Juventus pa je na skoraj poplavljenem igrišču v Perugii z lokalnim klubom izgubil z 0:1. No, rod Lazia iz leta 1974 je bil res izjemen, samo denimo Giorgio Chinaglia je bil s 24 zadetki vodilni strelec serie A.
A seveda v svetovljanskem Rimu Lazio ni prva navijaška izbira, Roma ima precej širši temelj pristašev, v prodajalnah je skoraj povsod mogoče kupiti rekvizite sinov volkulje. Lazio je poenostavljeno klub s fašističnim predznakom, denimo njegove izdelke za navijače je v nekaterih primerih zaslediti le v kakšni bolj zakotni splošni športni trgovini. Navijači Lazia sicer po načelu prihajajo iz okolice Rima, klub pa je nastal leta 1900. Zanimivo, fašistična stranka je leta 1927 zahtevala združitev treh rimskih klubov v enega, le Lazio se je uprl, istega leta je nastala Roma. Zanimivo je tudi, da so igralci Lazia v šampionskem letu 1974 pred tekmami bivali v rimskem hotelu na robu velemesta, čas pa so si krajšali s streljanjem. In to pravim.
Chinaglia je bil v nemirnih časih terorističnih napadov obeh političnih opcij v Italiji podpornik novofašistične politične stranke Italijansko socialno gibanje, srednji napadalec je omenil, da s seboj vedno nosi pištolo magnum, potem ko so nasprotni pristaši vandalizirali prodajalno oblek, ki jo je odprl v Rimu. Pištole so imeli skoraj vsi v moštvu. Luciano Re Cecconi je bil po eni od šal ob obisku pri prijatelju draguljarju, in pošalil se je, da je to rop. Lastnik ga je ustrelil.
Naslov leta 2000 je igralsko udejanjil tudi Simone Inzaghi, zdaj trener Lazia. Bolj učinkovit strelec je bil sicer njegov starejši brat Filippo Inzaghi, Simone pa je denimo v sezoni 1999/2000 z manj priljubljenim rimskim klubom osvojil dvojno krono, tudi italijanski pokal. No, Lazio je tudi letos v boju za scudetto, po 26. krogih ustavljenega italijanskega prvenstva ima točko manj kot vodilni Juventus (63).
"Težko bo tako kot leta 2000, zdaj smo izgubili prednost, da smo bili manj utrujeni kot torinski nogometaši, ki so igrali tudi ligo prvakov. Ko se bo liga nadaljevala, bo veliko odvisno tudi od tega, kako bo s poškodbami, saj so bili igralci dva meseca zunaj pravega vadbenega pogona. No, denimo leta 2000 je bil moj brat Pippo v ekipi Juventusa, sam se bil nebeško plav, po koncu tekme z Reggino smo odšli v slačilnico in prek televizije spremljali Juventusovo tekmo. Čas je zelo počasi tekel, po spoznanju, da smo italijanski šampioni, pa je vzniknil požar veselja. Čustva po osvojenem naslovu prvaka so še danes težko opisljiva. Po tekmi smo z avtobusom z olimpijskega stadiona odšli na praznovanje z navijači v rimsko središče. A denimo na Circusu Maximusu, antičnem rimskem stadionu za dirke z vozovi, se nismo niti ustavili, nismo mogli z avtobusa, da bi pozdravili navijače. Zvečer sem poklical brata, Filippo je bil psihično na tleh, a nogomet je takšen. Pippo je scudetto osvojil dve leti prej. Je bil pa Juventus pred zadnjim krogom v prednosti, a tekme je bilo treba odigrati," pravi danes 44-letni Simone Inzaghi. Zdaj ima priložnost, da je z Laziem prvak tudi kot trener.
"Morebiti bo tudi tokrat ista kemija kot leta 2000. Bolje je ostati v ozadju, tudi zdaj je favorit za krono Juventus tako kot pred dvajsetimi leti. Ko se je prvenstvo ustavilo, smo bili v zelo dobri formi. Ko se bo nadaljevalo, pa moramo vanj stopiti pripravljeni," je dodal napadalec, ki je imel takrat v napadalni vrsti rimskega kluba družbo v samih mojstrih, Čilencu Marcelu Salasu, Hrvatu Alenu Bokšiću, Fabriziu Ravanelliju in Robertu Manciniju.
A pri posamičnih zaslugah je seveda racionalen. "Vsi smo prispevali k naslovu, nekateri več, drugi manj. Sam sem bil učinkovitejši v drugem delu prvenstva. Spominjam se gostovanja v Torinu, posnetek sem v izolaciji z veseljem pogledal, in derbija z Romo, v teh tekmah sem bil zelo pomemben. V predzadnjem kolu v Bologni nisem bil na voljo za igranje, igral je Salas in dosegel gol z glavo. Bokšić je v naš prid odločil veliko dvobojev, veliko se lahko zahvalimo Ravanelliju, ki je v klub prišel v januarskem prestopnem roku. Dobro smo bili sestavljeni. Tudi zdajšnji trener Atletica Diego Simeone najprej ni igral, nato je postal odločilen, zabil je odločilna zadetka v Torinu in Piacenzi. Vstopil je v igro in zadel, ko nismo mogli prebiti obrambe tekmecev. Vedno je bil borec, dal je vse od sebe. Vloge so bile dobro razporejene, vsak je sprejel svojo. Sicer nismo bili vselej zadovoljni, a smo bili resnično mirni, sprejeli smo, kar nam je dodelil trener Sven-Göran Eriksson. Šved mi je igralsko zaupal. To je bila slačilnica velikih osebnosti. Lahko da je bil kakšen prepirček, a potem smo vsi na igrišče prišli igrat za barve Lazia. Šteje tudi, da zamer ne nosiš v sebi in da gremo vsi v isto smer," je dodal Inzaghi.
Mu je ta izkušnja med takratnimi šampioni pomagala pri trenerskem delu? "Vedno je treba biti zvest sebi, korekten. Poleg tega imamo opravka s pametnimi fanti kot zdaj v tem rodu Lazievih igralcev. Zdaj ne odločam o tem, ali bo igral meni simpatičen nogometaš ali ne, vedno odločam v klubsko prid. Normalno je, da kdor ne igra, ni zadovoljen. Če poskušaš uporabiti čim več mož ob takšnem številu in ritmu tekem, si lahko priigraš dobre rezultate," pravi nekdanji trener šampionskega mladega moštva Lazia, zdaj seveda prvega, članskega moštva. Kaj pa je trenersko odnesel od Erikssona? "Predvsem njegov pristop, prijazen je bil do vseh, od kapetana prvega moštva do igralcev mlajših kategorij, od predsednika do tistega, ki je skrbel za opremo. Njegov odnos je bil resnično zavidljiv, skupino je znal obvladovati. Vsem je dal vedeti, da so pomemben del skupnosti," je hvalil. Kako pa je, navajen nogometnega igrišča, preživel karanteno?
"Težko obdobje je bilo, no, saj smo ga vsi preživeli. Ne le mi v nogometu. Že to, da smo se vrnili k temu, kar najraje počnemo, sicer s socialne distance, je pomembno. Zdaj je potrebna potrpežljivost, a menim, da se lahko vrnemo v stvarnost. Kot prej. Mlajšemu sinu je bilo sicer treba razložiti, da ne more na plan, starejši se je vrnil iz Londona, tam živi z mamo. Devetnajstletniku je težko ostati v hiši, a je bil zelo zrel, v Anglijo se bo vrnil za novo študentsko leto," je sklenil Simone Inzaghi.
Inzaghi je kot trener rimskega kluba v pretekli sezoni osvojil italijanski pokal. FOTO: Reuters
A seveda v svetovljanskem Rimu Lazio ni prva navijaška izbira, Roma ima precej širši temelj pristašev, v prodajalnah je skoraj povsod mogoče kupiti rekvizite sinov volkulje. Lazio je poenostavljeno klub s fašističnim predznakom, denimo njegove izdelke za navijače je v nekaterih primerih zaslediti le v kakšni bolj zakotni splošni športni trgovini. Navijači Lazia sicer po načelu prihajajo iz okolice Rima, klub pa je nastal leta 1900. Zanimivo, fašistična stranka je leta 1927 zahtevala združitev treh rimskih klubov v enega, le Lazio se je uprl, istega leta je nastala Roma. Zanimivo je tudi, da so igralci Lazia v šampionskem letu 1974 pred tekmami bivali v rimskem hotelu na robu velemesta, čas pa so si krajšali s streljanjem. In to pravim.
Chinaglia je bil v nemirnih časih terorističnih napadov obeh političnih opcij v Italiji podpornik novofašistične politične stranke Italijansko socialno gibanje, srednji napadalec je omenil, da s seboj vedno nosi pištolo magnum, potem ko so nasprotni pristaši vandalizirali prodajalno oblek, ki jo je odprl v Rimu. Pištole so imeli skoraj vsi v moštvu. Luciano Re Cecconi je bil po eni od šal ob obisku pri prijatelju draguljarju, in pošalil se je, da je to rop. Lastnik ga je ustrelil.
Družba Alena Bokšića
Naslov leta 2000 je igralsko udejanjil tudi Simone Inzaghi, zdaj trener Lazia. Bolj učinkovit strelec je bil sicer njegov starejši brat Filippo Inzaghi, Simone pa je denimo v sezoni 1999/2000 z manj priljubljenim rimskim klubom osvojil dvojno krono, tudi italijanski pokal. No, Lazio je tudi letos v boju za scudetto, po 26. krogih ustavljenega italijanskega prvenstva ima točko manj kot vodilni Juventus (63).
"Težko bo tako kot leta 2000, zdaj smo izgubili prednost, da smo bili manj utrujeni kot torinski nogometaši, ki so igrali tudi ligo prvakov. Ko se bo liga nadaljevala, bo veliko odvisno tudi od tega, kako bo s poškodbami, saj so bili igralci dva meseca zunaj pravega vadbenega pogona. No, denimo leta 2000 je bil moj brat Pippo v ekipi Juventusa, sam se bil nebeško plav, po koncu tekme z Reggino smo odšli v slačilnico in prek televizije spremljali Juventusovo tekmo. Čas je zelo počasi tekel, po spoznanju, da smo italijanski šampioni, pa je vzniknil požar veselja. Čustva po osvojenem naslovu prvaka so še danes težko opisljiva. Po tekmi smo z avtobusom z olimpijskega stadiona odšli na praznovanje z navijači v rimsko središče. A denimo na Circusu Maximusu, antičnem rimskem stadionu za dirke z vozovi, se nismo niti ustavili, nismo mogli z avtobusa, da bi pozdravili navijače. Zvečer sem poklical brata, Filippo je bil psihično na tleh, a nogomet je takšen. Pippo je scudetto osvojil dve leti prej. Je bil pa Juventus pred zadnjim krogom v prednosti, a tekme je bilo treba odigrati," pravi danes 44-letni Simone Inzaghi. Zdaj ima priložnost, da je z Laziem prvak tudi kot trener.
"Morebiti bo tudi tokrat ista kemija kot leta 2000. Bolje je ostati v ozadju, tudi zdaj je favorit za krono Juventus tako kot pred dvajsetimi leti. Ko se je prvenstvo ustavilo, smo bili v zelo dobri formi. Ko se bo nadaljevalo, pa moramo vanj stopiti pripravljeni," je dodal napadalec, ki je imel takrat v napadalni vrsti rimskega kluba družbo v samih mojstrih, Čilencu Marcelu Salasu, Hrvatu Alenu Bokšiću, Fabriziu Ravanelliju in Robertu Manciniju.
Vrnitev v stvarnost
A pri posamičnih zaslugah je seveda racionalen. "Vsi smo prispevali k naslovu, nekateri več, drugi manj. Sam sem bil učinkovitejši v drugem delu prvenstva. Spominjam se gostovanja v Torinu, posnetek sem v izolaciji z veseljem pogledal, in derbija z Romo, v teh tekmah sem bil zelo pomemben. V predzadnjem kolu v Bologni nisem bil na voljo za igranje, igral je Salas in dosegel gol z glavo. Bokšić je v naš prid odločil veliko dvobojev, veliko se lahko zahvalimo Ravanelliju, ki je v klub prišel v januarskem prestopnem roku. Dobro smo bili sestavljeni. Tudi zdajšnji trener Atletica Diego Simeone najprej ni igral, nato je postal odločilen, zabil je odločilna zadetka v Torinu in Piacenzi. Vstopil je v igro in zadel, ko nismo mogli prebiti obrambe tekmecev. Vedno je bil borec, dal je vse od sebe. Vloge so bile dobro razporejene, vsak je sprejel svojo. Sicer nismo bili vselej zadovoljni, a smo bili resnično mirni, sprejeli smo, kar nam je dodelil trener Sven-Göran Eriksson. Šved mi je igralsko zaupal. To je bila slačilnica velikih osebnosti. Lahko da je bil kakšen prepirček, a potem smo vsi na igrišče prišli igrat za barve Lazia. Šteje tudi, da zamer ne nosiš v sebi in da gremo vsi v isto smer," je dodal Inzaghi.
Lazio je imel sanjski napad: Inzaghi, Salas, Bokšić, Ravanelli, Mancini.
Mu je ta izkušnja med takratnimi šampioni pomagala pri trenerskem delu? "Vedno je treba biti zvest sebi, korekten. Poleg tega imamo opravka s pametnimi fanti kot zdaj v tem rodu Lazievih igralcev. Zdaj ne odločam o tem, ali bo igral meni simpatičen nogometaš ali ne, vedno odločam v klubsko prid. Normalno je, da kdor ne igra, ni zadovoljen. Če poskušaš uporabiti čim več mož ob takšnem številu in ritmu tekem, si lahko priigraš dobre rezultate," pravi nekdanji trener šampionskega mladega moštva Lazia, zdaj seveda prvega, članskega moštva. Kaj pa je trenersko odnesel od Erikssona? "Predvsem njegov pristop, prijazen je bil do vseh, od kapetana prvega moštva do igralcev mlajših kategorij, od predsednika do tistega, ki je skrbel za opremo. Njegov odnos je bil resnično zavidljiv, skupino je znal obvladovati. Vsem je dal vedeti, da so pomemben del skupnosti," je hvalil. Kako pa je, navajen nogometnega igrišča, preživel karanteno?
"Težko obdobje je bilo, no, saj smo ga vsi preživeli. Ne le mi v nogometu. Že to, da smo se vrnili k temu, kar najraje počnemo, sicer s socialne distance, je pomembno. Zdaj je potrebna potrpežljivost, a menim, da se lahko vrnemo v stvarnost. Kot prej. Mlajšemu sinu je bilo sicer treba razložiti, da ne more na plan, starejši se je vrnil iz Londona, tam živi z mamo. Devetnajstletniku je težko ostati v hiši, a je bil zelo zrel, v Anglijo se bo vrnil za novo študentsko leto," je sklenil Simone Inzaghi.
