Franci Petek: Veličina tega tekmovanja se čuti na vsakem koraku

Kot prvi slovenski svetovni prvak v smučarskih skokih se je v zgodovino vpisal Franci Petek, ki je na nordijskem SP leta 1991 zmagal na veliki napravi v Predazzu. V Planici, kjer v teh dneh nastopa v različnih vlogah, je v pogovoru razkril marsikaj zanimivega o tistem podvigu.

Kaj vse počnete med prvenstvom?

»Kot predstavnik Nordijskega centra (NC), član OK Planica in ambasador tega tekmovanja imam zdaj bolj protokolarne obveznosti. Kot direktor Zavoda za šport, ki upravlja tudi s planiškim NC, pa sem imel več mesecev, da ne rečem let, obilo dela, kajti brez vse te infrastrukture prireditelji tega prvenstva sploh ne bi mogli izpeljati.«

Pred kratkim (10. februarja) je minilo 32 let od vašega največjega uspeha – zlate kolajne na nordijskem SP. Kako se spominjate tistega podviga?

»Spomini so seveda zelo prijetni. Šele pozneje se zaveš, kaj pomeni osvojiti takšno lovoriko. To je nekaj trajnega, kar ti ostane, te spremlja in na nek način tudi zaznamuje. Ko se zdaj oziram nazaj, razmišljam, kaj vse se je moralo zgoditi prej, da sem lahko takrat zmagal. Po nekem naključju sem bil to jaz, če pa to ne bi uspelo meni, bi nekomu drugemu. Že generacija pred nami je v osemdesetih letih naredila velik skok naprej, tako da smo že imeli več znanja pri načrtovanju in pristopu k treningu, na voljo smo imeli tudi boljšo opremo. Takrat smo ekipno posta(ja)li konkurenčn(ejš)i. Vsi uspehi naših predhodnikov so nam vlivali dodatno spodbudo, da smo še bolj grizli. Izjemno sem hvaležen, da sem imel sploh možnost tekmovati na takšni ravni.«

Pa se vrniva k vašemu naslovu svetovnega prvaka. Ste morda slutili, da bo to vaš dan?

»Ne, sem se pa počutil zelo dobro. Zaradi dolgih skokov na uradnih treningih sem vedel, da sem v dobri formi. Tisti dan je bil poseben v tem, ker je snežilo, zaradi česar so prelagali začetek tekme. Ljudje okrog mene so bili kar v skrbeh, jaz pa sem jih miril, rekoč, da je to odlično, saj imam rad zimo. Tako sem hitro izločil potencialne negativne vplive. A kolajno je – kot sem že večkrat dejal – težko načrtovati, ampak se mora zgoditi. Na voljo so le tri, vrhunskih skakalcev pa je vedno veliko več.«

Se spomnite kakšne anekdote iz Predazza?

»Načeloma je med nami veljal dogovor, da smo lahko zaradi miru v zabojniku le tekmovalci in trenerji. Po uvodni seriji, ko sem bil drugi, je k nam vstopil takratni športni direktor Lojze Gorjanc in mi rekel, da sem premalo oblečen in da se bom prehladil. Želel je, da si nadenem še dolge spodnje hlače, pa sem mu odvrnil, da je vse v redu. V tistem trenutku je k nam prišel trener Jelko Gros in Lojzetu zabičal, da mora takoj zapustiti naš zabojnik. To dokazuje, da je bila zaradi priložnosti, ki se je ponujala, navzoča vznemirjenost.«

Kakšno nagrado ste prejeli za zlato lovoriko?

»Od države sem prejel denarno v bonih. Ne spomnim se več, kolikšna je bila njihova vrednost, sem si pa z njimi tedaj kupil tretjino enosobnega stanovanja v Ljubljani.«

Kakšne uspehe napovedujete slovenskim skakalcem v Planici?

»Veličina tega tekmovanja, ki je večje od vseh v svetovnem pokalu, se čuti na slehernem koraku. Zaradi tega so možna presenečenja, saj bo lahko kateri od favoritov podlegel pritisku. Za naše ase je lahko takšna energija na domačem terenu velika prednost, a tudi ovira. Zato s svojimi pričakovanji ne bom dodatno prilival olja na ogenj. Vesel bom, če bodo Slovenci tekmovali v okviru svojih sposobnosti. Če se bo komu zgodila kolajna, si jo bo zagotovo zaslužil.«