DIRKA PO ŠPANIJI
Francozinja zavrača Rogliča, Španka ga ljubi
Slovenski kolesarski as bo po tretji zmagi na Vuelti pozornost spet usmeril na Tour.
Odpri galerijo
Primožu Rogliču je ob drugouvrščenem Enricu Masu in tretjem Jacku Haigu družbo na odru za zmagovalce delal tudi sin Lev. FOTO: Luis Angel Gomez/Photo Gomez Sport
Težko bi zapisali, da je bila katera od treh zaporednih zmag Primoža Rogliča na Vuelti naključna, saj si je vsako prikolesaril zasluženo in s trdim delom. Lahko pa jih označimo za najbolj spontane med njegovimi dosežki. Španske ceste še nikoli niso bile njegova prva izbira, a se vedno znova vrača nanje in na njih tudi vse bolj uživa.
Leta 2019 se je zaobljubil trasi Gira, na kateri je nameraval osvojiti rožnato majico in postati prvi slovenski zmagovalec tritedenske dirke. Ni se mu izšlo, želodčne težave in padec so botrovali temu, da je z zadnjimi močmi osvojil 3. mesto. Ko je prišel k sebi, je prvič stopil na start Vuelte in jeseni v rdeči majici dosegel, kar si je želel v rožnati pomladi.
Nato je vse stavil na rumeno Francijo, zaročenko, ki ga je zapustila malodane pred oltarjem in prstan prvega slovenskega zmagovalca največje dirke na svetu nataknila Tadeju Pogačarju. Njun zakon še vedno traja, saj se je letos Rogličev poskus, da bi ga razdrl, izjalovil s padcem v 3. etapi. V obeh primerih se je Kisovčan zatekel k rdeči Španki, ki ga je sprejela odprtih rok.
Ne da bi si to kdaj postavil za cilj, je postal eden od najuspešnejših kolesarjev v njeni 86-letni zgodovini, spotoma je doživel še svojevrstno preobrazbo, tako kolesarsko kot osebnostno. Z vsako Vuelto svojemu že tako bogatemu repertoarju načinov, na katere lahko zmaga, doda še nekaj novega.
To čutijo tudi njegovi španski gostitelji, ki so ga pred dvema letoma še dojemali kot zadržano in redkobesedno slovansko dušo, robota, ki ne na kolesu ne pred novinarji ne kaže čustev. Po tretjem slavju, na poti do katerega je slavil tudi devet etapnih zmag, zanj navijajo skoraj tako, kot da bi bil njihov.
Če pri njih zmaguje Roglič, lažje prenesejo tudi to, da je za skoraj pet minut pustil za sabo domačega matadorja Enrica Masa in da je za njimi suša brez primere. Prvič v zgodovini španski kolesarji niso dobili niti ene etape na kateri od treh tritedenskih dirk v eni sezoni. Nadejajo se, da bodo iz obetavnih mlajših rodov zrasli nasledniki Alejandra Valverdeja, Alberta Contadorja in druščine, dotlej pa bodo uživali v kolesarski veličini Slovenca, ki je s svojo navzočnostjo dvignil delnice Vuelte.
Ta se lahko v zadnjih dveh letih pohvali s kakovostnejšo tekmovalno mašinerijo kot Giro.
»Užival sem vsak dan v Španiji. Starejši ko si, bolj si srečen, če ti gre dobro. Tu sem pridobil več lepih spominov za vse življenje. Bom še prišel? Vuelte nisem še nikoli načrtoval in trikrat zmagal, morda je spet ne bom načrtoval in spet končal tu. Želim si, da bi se vrnil in spet tako užival,« Roglič ob slovesu ni mogel obljubiti zvestobe dirki, na kateri je pobral skoraj četrtino nagradnega sklada v višini 1,1 milijona evrov. Nekaj več kot 230.000 evrov je prejel v zadnjih treh tednih z nagradami, ki jih bo razdelil med pomočnike iz ekipe Jumbo Visma. Najvišje postavke so bile 150.000 za končno zmago, 44.000 za štiri etapne zmage in 22.000 za štiri 2. mesta v etapah.
Ta čas gre le za ugibanje, a ni težko predvideti, da se bo v sezoni 2022 vrnil k neosvojeni francoski dami, ki ga je doslej kruto zavračala. Tour je vendarle največji in v kolesarskem svetu velja morda celo več kot tri Vuelte. Zato se obeta nov slovenski posladek. Zmagovalec zadnjih dveh let Pogačar še v tretje proti Rogliču, ki je v Španiji potrdil, da zmaga v Franciji zanj pri 32 letih še ne bo nedosegljiva.
Leta 2019 se je zaobljubil trasi Gira, na kateri je nameraval osvojiti rožnato majico in postati prvi slovenski zmagovalec tritedenske dirke. Ni se mu izšlo, želodčne težave in padec so botrovali temu, da je z zadnjimi močmi osvojil 3. mesto. Ko je prišel k sebi, je prvič stopil na start Vuelte in jeseni v rdeči majici dosegel, kar si je želel v rožnati pomladi.
Nato je vse stavil na rumeno Francijo, zaročenko, ki ga je zapustila malodane pred oltarjem in prstan prvega slovenskega zmagovalca največje dirke na svetu nataknila Tadeju Pogačarju. Njun zakon še vedno traja, saj se je letos Rogličev poskus, da bi ga razdrl, izjalovil s padcem v 3. etapi. V obeh primerih se je Kisovčan zatekel k rdeči Španki, ki ga je sprejela odprtih rok.
Ne da bi si to kdaj postavil za cilj, je postal eden od najuspešnejših kolesarjev v njeni 86-letni zgodovini, spotoma je doživel še svojevrstno preobrazbo, tako kolesarsko kot osebnostno. Z vsako Vuelto svojemu že tako bogatemu repertoarju načinov, na katere lahko zmaga, doda še nekaj novega.
To čutijo tudi njegovi španski gostitelji, ki so ga pred dvema letoma še dojemali kot zadržano in redkobesedno slovansko dušo, robota, ki ne na kolesu ne pred novinarji ne kaže čustev. Po tretjem slavju, na poti do katerega je slavil tudi devet etapnih zmag, zanj navijajo skoraj tako, kot da bi bil njihov.
Pobral skoraj četrtino nagrad
Če pri njih zmaguje Roglič, lažje prenesejo tudi to, da je za skoraj pet minut pustil za sabo domačega matadorja Enrica Masa in da je za njimi suša brez primere. Prvič v zgodovini španski kolesarji niso dobili niti ene etape na kateri od treh tritedenskih dirk v eni sezoni. Nadejajo se, da bodo iz obetavnih mlajših rodov zrasli nasledniki Alejandra Valverdeja, Alberta Contadorja in druščine, dotlej pa bodo uživali v kolesarski veličini Slovenca, ki je s svojo navzočnostjo dvignil delnice Vuelte.
Ta se lahko v zadnjih dveh letih pohvali s kakovostnejšo tekmovalno mašinerijo kot Giro.
»Užival sem vsak dan v Španiji. Starejši ko si, bolj si srečen, če ti gre dobro. Tu sem pridobil več lepih spominov za vse življenje. Bom še prišel? Vuelte nisem še nikoli načrtoval in trikrat zmagal, morda je spet ne bom načrtoval in spet končal tu. Želim si, da bi se vrnil in spet tako užival,« Roglič ob slovesu ni mogel obljubiti zvestobe dirki, na kateri je pobral skoraj četrtino nagradnega sklada v višini 1,1 milijona evrov. Nekaj več kot 230.000 evrov je prejel v zadnjih treh tednih z nagradami, ki jih bo razdelil med pomočnike iz ekipe Jumbo Visma. Najvišje postavke so bile 150.000 za končno zmago, 44.000 za štiri etapne zmage in 22.000 za štiri 2. mesta v etapah.
Ta čas gre le za ugibanje, a ni težko predvideti, da se bo v sezoni 2022 vrnil k neosvojeni francoski dami, ki ga je doslej kruto zavračala. Tour je vendarle največji in v kolesarskem svetu velja morda celo več kot tri Vuelte. Zato se obeta nov slovenski posladek. Zmagovalec zadnjih dveh let Pogačar še v tretje proti Rogliču, ki je v Španiji potrdil, da zmaga v Franciji zanj pri 32 letih še ne bo nedosegljiva.
