Geniji, ki so spremenili zgodovino športa

Košarkarji Portlanda so se leta 1977 prvič in zadnjič povzpeli na prestol lige NBA, lahko pa bi imeli celo kopico lovorik, če bi na naboru leta 1984 namesto Sama Bowieja izbrali Michaela Jordana. Kdo bi lahko ustavil nogometaše Ajaxa, če jih ne bi zapustil Johan Cruyff? Kaj bi veliki Real brez Alfreda Di Stefana? To je le nekaj primerov genialnih športnikov, ki so spremenili zgodovino, španska Marca pa se je spomnila nanje.

Poleteli z Air Jordanom: V sezoni 1983/84 so bili košarkarji Chicaga predzadnji v celotni ligi NBA, vendar se jim je 19. junija nasmehnila sreča. Na enem najmočnejših naborov vseh časov je Houston kot prvega po vrsti izbral Hakeema Olajuwona, Portland se je odločil Bowieja, ker je pogrešal centra, Bikom pa je padel v naročje Jordan. Neverjetni strelec je prinesel pravo revolucijo pod obroče in tudi v svet športnega trženja. Chicago, ki se do tedaj ni prebil dlje kot do konferenčnega finala v letih 1974 in 1975, je z Air Jordanom dobil krila. Z njim na čelu je osvojil šest šampionskih lovorik, po njegovi upokojitvi pa je pri tem tudi ostal.

Maradona je storil nemogoče: Nogometaši Napolija so bili dolga leta vse prej kot slabi, toda v državnem prvenstvu so bili obsojeni na povprečje zaradi finančne premoči klubov s severa Italije, predvsem Juventusa, Milana in Interja. Petega julija 1984 pa je kar 75.000 navijačev na stadionu San Paolo eksplodiralo od navdušenja: na krajši slovesnosti se jim je predstavil Diego Maradona, ki je prestopil iz Barcelone za takrat rekordnih 10,5 milijona dolarjev. Evforija in vložek sta se Neapeljčanom povrnila, saj je bil argentinski čarovnik kos neverjetnemu izzivu. V treh letih je popeljal grdega račka do njegove prve ligaške lovorike, tri leta pozneje še do druge, leta 1989 tudi do edinega pokala UEFA. Odšel je leta 1991, toda v Neaplju bo večno božanstvo.

Babe Ruth, vladar Bronxa: Leta 1920 ni bilo bejzbolsko moštvo New York Yankees iz Bronxa najboljše niti v svojem mestu, prekašali so ga Mets iz četrti Queens. Brez ene same trofeje s svoji zakladnici pa so za 150.000 dolarjev kupili razvpitega Baba Rutha, ki je do tedaj že popeljal zasedbo Boston Red Sox do treh naslovov prvaka. Prestop je bil posebna prelomnica za oba kluba.

Bostončani niso več osvojili šampionske lovorike do leta 2004, kar v ZDA poznajo kot Bambinovo prekletstvo (Bambino je bil eden od Ruthovih vzdevkov), Jenkiji pa so postali najuspešnejše profesionalno moštvo v državi. Leta 1923 so prišli do prve trofeje v MLB in si pod Ruthovim vodstvom prilastili še dve, danes pa jih imajo v svoji zbirki že 27.

Kralj Di Stefano: Do leta 1953 je bil Real Madrid le dvakrat španski prvak v nogometu in že 20 let je čakal na tretji naslov. Ko je v dirki z Barcelono privabil v svoje vrste Alfreda Di Stefana, rojenega v Buenos Airesu, ki je do tedaj poleg za Argentino igral že za Kolumbijo in pozneje tudi za Španijo, pa so se zanj začeli lepši časi.

Plavolasa puščica je s številko 9 na dresu blestel po celotnem igrišču in vnesel šampionski duh v madridski klub. V 11 sezonah pri Realu je z njim osvojil osem naslovov španskega prvaka in petkrat zapored (1956–60) postal evropski klubski šampion, kar ni uspelo nikomur več. Od Realovega moštva se je poslovil leta 1964 kot nepozabna ikona, od leta 2000 do smrti 14 pozneje pa je bil častni predsednik kluba.

Čudežni Nizozemec: Johan Cruyff se je rodil 25. aprila 1947 v neposredni bližini Ajaxovega stadiona v Amsterdamu, na katerem je kot otrok pogosto pomagal pokositi travo in čistil nogometne čevlje igralcem članskega moštva. Ko se je iz skromne delavske družine prebil v elitno klubsko zasedbo že pri 17 letih, pa se je za Ajax začela zlata era. V obdobju 1966–73 je šestkrat osvojil naslov nizozemskega prvaka, trikrat zapored (1971–73) pa je bil tudi najboljši v Evropi.

Imenitno kariero je Cruyff nadaljeval tudi po selitvi v Barcelono, najprej kot igralec in nato še kot trener ter postavil temelje igre, na katerih so zrasli številni imenitni rodovi. Cruyff je namreč vztrajal, da Barcelona potrebuje podobno nogometno akademijo, kot jo je imel Ajax, in rodila se je znamenita La Masia.

Russell in njegovi Kelti: Boston Celtcs so s 17 naslovi prvaka najuspešnejše moštvo v zgodovini košarkarske lige NBA. Toda vprašanje je, kako bi se odrezali, če ne bi imeli v svojih vrstah Billa Russella. Ob dveh zmagoslavjih univerze San Francisco v prvenstvu NCAA in z zlato kolajno na olimpijskih igrah 1956 je 208 cm visoki velikan prepričal trenerja Keltov Reda Auerbacha z vrhunsko igro v obrambi, ki je ostala njegov zaščitni znak.

Boston je že v prvi Russellovi sezoni med profesionalci osvojil svoj prvi naslov prvaka v elitni ameriški ligi, med njegovo 13-letno kariero pa skupno rekordnih 11 lovorik in zaznamoval obdobje z nepozabnimi dvoboji z Wiltom Chamberlainom. Russell je v klubsko vitrino dodal še dve trofeji v novi vlogi, ko je postal prvi temnopolti trener v zgodovini lige NBA.

Beckenbauerjev Bayern: Münchenski Bayern je že več desetletij stalnica med evropsko nogometno smetano. Toda ob ustanovitvi enotne zahodnonemške lige leta 1963 se sploh ni prebil na seznam njenih članov, do tedaj pa je imel judovski klub, kot so ga poimenovali v črnem obdobju nacizma, v lasti le trofejo iz leta 1932.

Toda leta 1964 je pri Bayernu debitiral eleganten, visok in karizmatičen libero. Franz Beckenbauer je postal vodja zasedbe, ki je z Gerdom Müllerjem v konici napada in s Seppom Maierjem v vratih zavladala Nemčiji in Evropi. Skupaj so se štirikrat povzpeli na državni prestol in trikrat zapored postali prvaki stare celine (1974–76), po Beckenbauerjevem prestopu k newyorškemu Cosmosu leta 1977 pa so Münchenčani čakali na naslednji naslov evropskega šampiona vse do leta 2001.

Gretzky je prebil led: Ko ljubitelji hokeja spregovorijo o najboljšem igralcu vseh časov, se neizogibno dolgo zadržijo pri Waynu Gretzkyju. The Great One je na čelu do tedaj povsem neuveljavljenega moštva Edmonton Oilers prekinil prevlado slovitih kanadskih zasedb Montreal Canadiens in Toronto Maple Leafs. S fantastičnimi prestavami in štirimi naslovi prvaka NHL (1984–85, 1987–88) se je vpisal med nesmrtne, po prestopu v Los Angeles pa ga je revija Sports Illustrated izbrala za najboljšega hokejista 20. stoletja.


Ob igralski upokojitvi leta 1999 je bil lastnik kar 61 različnih rekordov v NHL: 40 v rednem delu prvenstva, 15 v končnici in 6 na tekmah All-Star.