Gianija se je preveč izpostavljalo, Giuliani si je pridobil naklonjenost ekipe

LJUBLJANA – Lepo je v naši domovini biti mlad. Odbojkar ali odbojkarica. Potem ko so slovenska dekleta dosegla zgodovinski prvi zmagi na evropskih prvenstvih, so fantje v stožiški pravljici favorite eurovolleyja polagali na pleča, v romantičnem Parizu pa njihov nekdanji selektor Slobodan Kovač ni bil nič romantičen in si je s Srbi prigrabil zlato, Slovencem pa pustil zadovoljitev s srebrnim odličjem.


Po novem naslovu podprvaka stare celine, po letu 2015, je misli razgrnil predsednik Odbojkarske zveze Slovenije Metod Ropret.

Evropsko prvenstvo v Stožicah, to je vsem jasno, je iz vseh vidikov ogromen uspeh.
»Na vsak način, tako po tekmovalnem kot organizacijskem vidiku. Morda najpomembnejši pa sta izjemno zanimanje slovenske javnosti za odbojko in prav takšna podpora, ki so jo Slovenci v tem obdobju nudili reprezentanci. V mojih očeh je to pravzaprav morda še največji presežek tega prvenstva.«

Kako pa so bile zadeve za stožiški turnir zastavljene finančno in proračunsko?
»Naš stroškovnik je bil tam nekje pri milijon, 250.000 evrih. Natančno oceno je seveda težko dati, saj ne nazadnje ne veš, do katerega dela tekmovanja bo igrala tvoja reprezentanca. S tem so pač povezani določeni variabilni stroški. Po drugi strani je zelo spremenljiv prihodkovni del, ta je seveda v veliki meri odvisen od reprezentančnega uspeha in, jasno, obiska tekem. Tu je bil razplet za nas najbolj posrečen. V proračunski številki je všteta tudi kotizacija v višini 375.000 evrov, ki jo je ministrstvo za šport nakazalo OZS, sami pa nato evropski zvezi. Proračunsko tretjino ali celo nekaj več nam je uspelo pokriti s pokroviteljskimi sredstvi, preostanek je bil seveda vezan na prihodke od vstopnine, in ti bodo višji od načrtovanih.«

Zgodaj je še za končno bilanco, a koliko bo po izračunu prihodkov in odhodkov ostalo prirediteljem?
»V tem trenutku lahko z gotovostjo trdimo, da bo izplen pozitiven. Po prihodkovni strani smo delali tudi predhodne kalkulacije in računali, da bi se ob približno 50.000 obiskovalcih presežek gibal nekje nad 100.000 evri. Vemo, da je bilo na koncu v Stožicah prek 70.000 gledalcev. Nagrad odbojkarjem v ta proračun ne štejemo. Niti denarja, ki nam ga bo namenila evropska zveza, se pravi 200.000 evrov, niti tega, kar bomo prek zveze dobili od države, 50.000 evrov. Vsi ti zneski, ki bodo nakazani v obliki nagrad, gredo igralcem, od prvega do zadnjega evra. Igralci si bodo potem znesek med seboj avtonomno razdelili, in sicer po lestvici, ki jo bodo pripravili sami.«

Športnemu uspehu srebrnih odbojkarjev seveda lahko namenimo same presežnike.
»Tega uspeha fantov, ponovitve izpred štirih let, sem izjemno vesel. Saj veste, Slovenci smo takšni, tudi na splošno športna javnost kakšen dosežek ali medaljo lahko oceni kot splet okoliščin, ne bom rekel naključja. Da smo na treh zaporednih evropskih prvenstvih dvakrat osvojili drugo mesto, zagotovo ni več naključje. To je dejstvo in potrditev, da ima ta reprezentanca v sebi izjemno kakovost. Po tisti medalji na EP 2015 v Bolgariji sem bil včasih celo nekoliko žalosten, ker je bilo predvsem s strani medijev velikokrat predstavljeno, da je bilo to odličje pravzaprav v veliki meri zasluga trenerja Andree Gianija. Vlogo fantov se je morda celo malce premalo izpostavljalo. Zdaj pa druga medalja preprosto potrjuje nesporno dejstvo, da je to reprezentanca, ki ima v sebi kakovost in zmagovalno mentaliteto. Brez tega takšnih dveh uspehov v tako kratkem obdobju, ob vseh tistih vmesnih, uvrstitve v svetovno ligo itn., sicer preprosto ni mogoče doseči. Ti uspehi so zasluga teh predanih fantov, ki v bolj ko ne nespremenjeni postavi vztrajajo že desetletje in več.«

Tudi Alberto Giuliani se je ob morebiti nekaj začetnih dvomih izkazal za pravega moža za vlogo selektorja.
»Poglejte, moram reči, da imamo pravzaprav na splošno pri izboru vodstev in strokovnega štaba selektorjev kar relativno srečno roko. Če smo ocenjevali, da smo pri Gianiju resnično absolutno zadeli, je bilo tudi potem, če z nekaj časovnega odmika realno ocenimo delo Slobodana Kovača, to povsem korektno ter znotraj ciljev in pričakovanj. Ne nazadnje je bila tu uvrstitev v svetovno ligo, ki so nam jo nato vzeli, pa prva uvrstitev na svetovno prvenstvo, relativno dobre igre, dalo pa se bi morda tudi za detajl bolje. Zdaj je v te velike škornje pogumno stopil Alberto Giuliani, samozavestno, tudi drugačen tip človeka je, izjemno odprt, prijeten in prikladen za medije. Predvsem pa je v mojih očeh, kar je zelo pomembno, človek z izjemnim občutkom za vodenje ekipe v tako dolgem reprezentančnem obdobju, kot ga odbojka običajno ima. Ravno pri doziranju obremenitev in sprostitev, ob naporih, kakršne je zahtevala letošnja sezona, je preprosto treba imeti dovolj občutka, biti dovolj takten in predvsem imeti dovolj pristen stik z ekipo. Da ta res lahko diha. Imela je namreč tri vrhunce, ki jih je v popolnoma enaki postavi odigrala od začetka do konca. Začenši s kvalifikacijami za ligo narodov, nato kvalifikacijami za olimpijske igre in vrhuncem, domačim evropskim prvenstvom. Ti fantje ne jamrajo, ne iščejo prostega časa kar tako ali iz kakršnih koli drugih razlogov. Pa vendarle niso stroj in seveda potrebujejo neka obdobja sprostitve. In tu mislim, da je Giuliani odigral izjemno veliko vlogo in si s tem pridobil naklonjenost ekipe.«