KOŠARKA

Gogi po 16 letih pred drugo upokojitvijo

Junija 2006 je Goran Dragić storil prve korake v slovenski reprezentanci. Jako Lakoviča in Bena Udriha je dotlej občudoval v televizijskih prenosih.
Fotografija: Goran Dragić se je na začetku reprezentančne kariere učil tudi od slovitega Tonyja Parkerja, čeprav je moral igrati z zaščitno masko. FOTO: Blaž Samec
Odpri galerijo
Goran Dragić se je na začetku reprezentančne kariere učil tudi od slovitega Tonyja Parkerja, čeprav je moral igrati z zaščitno masko. FOTO: Blaž Samec

Skoraj pet let smo mislili, da je Goran Dragić zadnjič oblekel dres slovenske reprezentance 17. septembra 2017 v finalu evropskega prvenstva s Srbijo, po katerem se je veselil zlate kolajne in naslova najboljšega košarkarja tekmovanja. Toda čez 19 dni bo odigral poslovilno tekmo s Hrvaško v Stožicah in obudil spomine na svojo imenitno pot pod državno zastavo. Te dni mineva 16 let, odkar je storil prve korake v članski izbrani vrsti.

Po dveh uspešnih sezonah pri Geoplin Slovanu je takratni selektor Aleš Pipan, ki je bil hkrati trener moštva s Kodeljevega, nagradil svojega nadarjenega organizatorja igre. Najprej ga je 6. junija 2006 uvrstil med 24 kandidatov za nastop na svetovnem prvenstvu na Japonskem, 14. junija še med 15 povabljencev na reprezentančne priprave. Dragić se je moral zato odpovedati nastopu na evropskem prvenstvu za igralce do 20. leta v Izmirju.

»Prepričal me je pogovor s selektorjem Pipanom. Rekel mi je, da bi bilo dobro tvegati in da si bom – tudi če ne bom med 12 izbranci za SP – precej izboljšal izhodišče za EP 2007. Bom vsaj spoznal igralce, ki sem jih doslej le občudoval v televizijskih prenosih. Moram biti realen, na mojem igralnem mestu vlada velika konkurenca, Beno Udrih in Jaka Lakovič sta odlična,« je na prelomnici pred 16 leti razmišljal Goran Dragić.

'Počasnejši' kot Dončić

Začetek Dragićeve kariere ni bil tako eksploziven kot pozneje pri Luki Dončiću. Za prvo moštvo Slovenije je prvič zaigral 24. julija 2006 na pripravljalni tekmi s Poljsko v Kopru (76:65) in prispeval eno točko. Pipan mu je s kapalko odmerjal priložnosti za igro tudi v naslednjih devetih nastopih, v katerih je v seštevku zbral sedem točk. Slednjič se je uvrstil med 12 potnikov za SP, na katerem je Slovenija izpadla v osmini finala proti Turčiji, sam pa je po sedemminutnem ognjenem krstu na uvodni tekmi s Senegalom (96:79) obsedel na klopi brez ene same točke in asistence na mundialu.

Zato pa so se že naslednje leto začele uresničevati Pipanove besede, ne le zaradi odsotnosti Bena Udriha v projektu EP 2007. Dragić je na 13 pripravljalnih tekmah petkrat dosegel dvomestno število točk (največ 11 proti Venezueli in Litvi), bil je tudi pomemben adut moštva na eurobasketu v Španiji. Vse drugo spada v košarkarsko zgodovino. Z 79 nastopi na uradnih tekmah zaostaja le za Lakovičem (86), z 924 doseženimi točkami zgolj za Teomanom Alibegovićem (990). Na treh svetovnih prvenstvih in petih evropskih (izpustil je le EP 2015) je okusil prijetne avanture in tudi razočaranja. Denimo zaradi poškodbe na EP 2009, brez katere bi Slovenija verjetno osvojila srebrno kolajno, in neizpolnjenih želja na domačem eurobasketu 2013. A nato je prišel zlati Istanbul.

»Sanje so se mi uresničile, osvojili smo kolajno in dvignil sem pokal. Z ramen mi je padlo vse breme,« je dejal po finalu, za katerega je mislil, da je njegovo zadnje reprezentančno dejanje. A star pregovor pravi, nikoli ne reci nikoli, in prišel bo tudi 30. junij 2022. 

Predstavitvene informacije

Komentarji:

Predstavitvene informacije