Gola Slovencem ni dočakal

Ni zabijal prefinjenih golov, kot jih je Davor Šuker, ni potopil Slovencev, kot jih je Dado Pršo, sploh nikoli ni zatresel mreže slovenske reprezentance ali slovenskega kluba. Dvakrat je streljal praznih nabojev proti Domžalam v kvalifikacijah za ligo prvakov, enkrat proti Kopru. Še premlad je bil, ko se je pod taktirko Matjaža Keka ustvarjala slovenska afriška zasedba, ki jo je v Ljudskem vrtu s 3:2 ugnala Hrvaška. Mario Mandžukić je minuli teden obesil kopačke na klin. Najslavnejši nogometni proizvod gospodarsko najmanj razvitega dela Hrvaške se je poslovil brez pompa. Česa drugega od 35-letnika iz Slavonskega Broda njegovi privrženci niti niso pričakovali. Skupaj z Luko Modrićem je bil simbol reprezentance, ki je na SP 2018 spisala zgodovino z uvrstitvijo v finale. Mandžukić je bil v 109. minuti polfinalnega obračuna z Anglijo strelec ključnega gola, s katerim so kockasti naredili še korak več kot legendarni ognjeviti leta 1998. Njegov predzadnji reprezentančni gol (zadnjega je dosegel v finalu proti Franciji) je bil simboličen. »Če boš nekoč igral v polfinalu svetovnega prvenstva proti Angliji, bodi zbran okoli 109. minute,« je slikovito in z dodatkom P. S. v poslovilnem, pravljičnem zapisu na instagramu sporočil malemu Mariu. »Vedno sem raje govoril na igrišču kot zunaj njega. Zato so zame te besede težje kot drseči start nasprotniku ali sprintanje v 120. minuti,« pa je priljubljeni Mandžo opisal svoj ideal napadalca.

Hrvaški Ronaldo

Boril se je kot najzvestejši vojak, zabijal, zmagoval in tudi izgubljal je za največje klube na svetu: z Bayernom je bil evropski prvak in strelec v finalu (2013. proti Borrussii Dortmund), eno sezono je bil ob Janu Oblaku pri madridskem Atleticu, nizal scudette z Juventusom in oblekel tudi dres Milana. Njegov opus še zdaleč ni omejen zgolj na gole, predstavljal je unikatno zmes delavca in virtuoza, podrejenega moštvu. Zaradi pomanjkanja spektakularnih potez pogosto ni bil deležen pohval, ki bi si jih zaslužil. »Jaz igram nogomet, borim se za klub, za dres, ki ga nosim. Igram s srcem in vedno bom dal vse od sebe,« je kot 19-letnik razlagal ekipi hrvaške televizije. Vojno vihro je preživel v okolici Stuttgarta, kot šestletnik se je vrnil v domačo Slavonijo.
Oče je Mandžukića raje usmeril v polaganje keramike, a mladi Mario je še hitreje polagal branilce, ki so padali ob njegovih naletih s komolci. Ko je borbenosti dodal še gole, je šla njegova pot le še navzgor. Vsemogočnemu Zdravku Mamiću naj bi ga priporočil Miroslav Ćiro Blažević, a v pogovorih z Mandžukićem v slačilnici Mamić bojda ni bil tako vsemogočen, saj je vsaj enkrat za las ušel pretepu. »On je naš Cristiano Ronaldo,« je nekoč dejal Mamić, tik pred koncem skupne poti pa: »Preklinjam dan, ko sem spoznal Maria Mandžukića!« Modri so ga leta 2010 za sedem milijonov evrov prodali Wolfsburgu.