Gradbenik na Bonifiki znova gradi

Iz Kopra je bilo vselej slišati velikopotezne stvari. Tudi v nogometu, ki je že bil na poti v ligo prvakov, a je končal v primorski ligi. Toda padcu na realna tla je pod taktirko predsednika Anteja Guberca sledil bliskovit vzpon, ki se je v jesenskem delu končal z evropskim četrtim mestom.

»Tekmeci bodo izgubljali že na Črnem Kalu,« je pred začetkom sezone izzival eden od nestorjev med nogometnimi funkcionarji v slovenskih klubih in eden od tistih, ki je nekoč pil kri svojim kolegom, sedmi sili, sodnikom, trenerjem in še komu drugemu. Toda nogomet je »strast, če je ni, ni mogoče voditi kluba. Je najboljša postranska stvar in zdravilna terapija, ki mi po napornih poslovnih bitkah sprosti telo in duha. Pa čeprav se na tekmah razburjam ali pa veselim. Toda to je nekaj drugega kot skrbeti za posel, za 400 ljudi v podjetju, za delo in njihove plače,« ne skriva odvisnosti od igre in odgovornosti hkrati 57-letni predsednik.
 

Sprejel vabilo Viktorja Barage

»Sin Ivica je krivec, da sem tukaj, kjer sem. Star je bil sedem let, ko je postal otrok Kopra, jaz pa sem bil tako rekoč vseskozi ob igrišču. Enkrat, ko me je videval, da sem stalen gost, me je v klubski ustroj povabil bivši predsednik, pokojni Viktor Baraga. Mislim, da je bilo to leta 1999. Pa veste, kako se je začelo? Tako, da sem šel v trgovino in kupil kopačke ter žoge, ker je bil takrat Koper na dnu. Ponosen sem na to, kako sem v teh letih, s krajšimi odmori, deloval v klubu in kakšne sledove sem pustil. Ko sem bil vodilni, Koper nikoli ni izpadel. Bil sem del vodstvenega moštva, ki je osvojil vse lovorike v slovenskem nogometu,« se uspešnemu podjetniku, prvemu možu gradbenega podjetja Grafist in enemu od nepogrešljivih plačnikov profesionalnega nogometa v Kopru res ne more očitati, da je v nogometu zgolj zaradi koristoljubja.

Njegova vloga je v teh trenutkih neprecenljiva. Ko je propadel nogometni projekt bivšega župana Borisa Popoviča, je stopil na čelo kluba in ga s sodelavci, med katerimi je najtesnejši v klubski operativi bivši odlični nogometaš Andrej Poljšak, znova popeljal v slovenski vrh. »Začeli smo od nič, z malo denarja in ne prav veliko podporo v okolju. Izgubili smo na desetine nadarjenih igralcev, povsem smo morali obnoviti delovanje mlajših kategorij. Nedopustno je bilo, da so naši mladinci in kadeti tekmovali v 2. ligi in bili v sredini lestvice,« se je pridušal in razkril tudi aktualno finančno ogrodje enega od stebrov slovenskega kluba, povezovalca znamenite nogometne transverzale Murska Sobota–Maribor–Celje–Ljubljana–Koper.
 

Daje tudi svoj denar

»Ves klubski ustroj nas bo stal do 1,5 milijona evrov. Kako jih zberemo? Hvala bogu smo zdaj prodali enega fanta milanskemu Interju. Pol milijona evrov bo prejel klub, tukaj so še pokrovitelji, upamo tudi na evropski denar, drugo krije Grafist oziroma jaz s svojimi partnerji. A v teh časih si ne morem privoščiti, da bi od poslovnih partnerjev zahteval večjo denarno pomoč. Morajo preživeti, in če bodo, bo dobro tudi za klub. Tako, kot je nastavljeno zdaj, lahko pokrijemo, kar še manjka,« še ni zaskrbljen nad preživetjem v obdobju suhih krav. Ne glede na to, da tudi za šport v mestni občini ni na voljo veliko denarja.

»Morda je celo bolje, ker se občina ne vpleta, svoje je opravila tako, da nam je omogočila res vrhunske razmere za treninge in za nogometno dejavnost. Zasluge za to si v veliki meri lahko lasti bivši župan, tu je treba biti iskren,« je prepričan Guberac, ki se zaveda družbene odgovornosti in tudi športnega častihlepja. Nogomet je ena od panog, ki Kopru vendarle dajejo težo, prestiž in pomen v državi.
 

Nekoč skupaj z Zahovićem

Po zelo dobri jeseni, ki bi lahko imela tudi boljši točkovni izkupiček, a tudi slabšega, se poraja vprašanje, ali bo Koper napadel šampionsko zvezdico ali se bo zadovoljil z uvrstitvijo v kvalifikacije za evropsko ligo? »Liga je neverjetna. Ni tekme, za katero bi si upal trditi, da jo bomo dobili. To velja za vse, zato je še vse v zraku. Naslov ni cilj, želja je, ampak preboj v Evropo je osrednji cilj. Zato smo vrnili naše fante Aleksandra Rajčevića, Mitjo Vilerja, Mateja Palčiča, Maksa Barišića. Upajmo, da bo Brazilec Victor Juffo dodana vrednost. Imamo širok igralski kader, dobrega trenerja,« Guberac ne skriva tekmovalno uspešne pomladi v SNL, v kateri bi rad videl več nogometno strastnih kolegov.

»Izet Rastoder je eden od takšnih, ki je bil pravi, nekoč Ivan Zidar, ki je hočeš nočeš zgodovinska osebnost za slovenski nogomet, čeprav sem prišel pozneje, ko ga ni bilo več. Pogrešam Zlatka Zahovića in z njim jezične bitke, polemike, kreganja. Kdo ve, morda bova nekoč sodelovala skupaj,« si Guberac res zelo zelo želi, da uspešni bivši športni direktor Maribora še ni zgodovina.