Grd nokavt ena od boljših izkušenj, kar jih je občutil

Prav zadnji dan bojev v tekvondoju na olimpijskih igrah bo v dvorano konvencijskega centra Makuhari vkorakal tudi edini slovenski tekmovalec v tem korejskem borilnem športu Ivan Trajkovič, ki je preskočil visoko kvalifikacijsko letvico za nastop v Tokiu. V kategoriji nad 80 kilogramov 29-letni Bistričan že vrsto let sodi v svetovni vrh, kar dokazujejo tudi njegovi številni uspehi med elito. O svojih pričakovanjih, favoritih, najhujših tekmecih, tekvondoju, krajšanju časa, prihodnosti je Trajkovič spregovoril tudi za Slovenske novice.

Mar pred svojim nastopom že čutite tremo?
»Ne, treme načeloma nikoli ne čutim, če pa že zaznam določeno napetost, se je poskušam čim prej znebiti. Najraje se borim sproščen, saj sem takrat najbolj osredotočen na svoje naloge.«

S čim bi bili zadovoljni in s čim nezadovoljni v Tokiu?
»Zadovoljen bom, če bom Japonsko zapuščal brez obžalovanj, kakršna sem imel po olimpijskih igrah leta 2012 v Londonu, kjer sem bil sposoben pokazati več, kot sem dosegel. Na žalost sem tam po vrhunski prvi rundi zmrznil (z Južnokorejcem Dong-Minom Chajem je v uvodnem dvoboju izgubil s 4:9 – op. p.). Verjamem, da lahko, kadar sem stoodstoten, premagam prav vsakogar, zato si zagotovo želim kolajno. A trenutno razmišljam le o prvem nasprotniku, Gaboncu Anthonyju Obameju (olimpijskem podprvaku iz Londona '12 in zlatem s SP v Puebli '13), šel pa bom iz borbe v borbo.«

Kateri so glavni favoriti v vaši kategoriji nad 80 kilogramov?
»Udarna dva sta vsekakor Rus Vladislav Larin in Južnokorejec Kyo-Don In, ki sta bila v zadnjih štirih letih tudi najbolj stanovitna. Zelo neugoden bo tudi Kubanec Rafael Yunier Alba Castillo, svetovni prvak izpred dveh let v Manchestru.«


Koliko jih je po vašem sposobnih osvojiti kolajno?
»Dejansko nas je kar 14 borcev od 16, kolikor nas je v kategoriji, sposobnih seči po katerem od odličij. Zato ne bi bilo presenečenje, če bi si jo priboril kateri koli od nas.«

Katere so vaše prednosti v primerjavi s tekmeci? Imate morda tudi kakšno pomanjkljivost?
»Moji največji prednosti sta hitrost in raznolikost, slabost pa je ta, da sem najmanjši in verjetno tudi najlažji v kategoriji.«

Kaj vam je ostalo najbolj v spominu od olimpijskih iger v Londonu 2012?
»Najbolj se spominjam, kako dobro je bilo za nas športnike poskrbljeno v olimpijski vasi, kako smo bili izolirani od zunanjega sveta, tako da dejansko nismo čutili nobenega pritiska. Vsak je imel mir, da se je pripravljal za nastop, kakor si je sam želel in kakor mu je najbolj ustrezalo.«

Kako bi ta korejski borilni šport opisali tistim, ki ga ne poznajo?
»Čeprav je tekvondo polnokontaktni borilni šport, ni niti malo nevaren. Je zelo hiter in dinamičen, zna biti zelo atraktiven, najbolj pa nas od drugih sorodnih borilnih športov loči to, da predvsem uporabljamo zgolj noge. Za otroke je zelo zanimiv, je koristen, ker razvija vse motorične sposobnosti. V Sloveniji imamo zelo dober trenerski kader, ki je usposobljen za delo tako z otroki kot z vrhunskimi športniki.«

Poškodbe so sestavni del slehernega vrhunskega športa, seveda tudi tekvondoja, v katerem so mogoči tudi nokavti. Katera je bila vaša najhujša poškodba?
»Moram priznati, da sem bil že na začetku svoje članske kariere kar grdo nokavtiran, ampak to je bila ena od boljših stvari, ki se mi je zgodila, saj sem ugotovil, da nokavt ni nič strašnega in da se mi tega ni treba bati. Drugače pa sem imel kar nekaj poškodb, med najhujšimi sta bili zlomljena čeljust in raztrgana stegenska mišica. A sem vselej hitro okreval, tako da nikoli nisem bil dlje odsoten z blazin.«

S čim si krajšate čas na potovanjih?
»Ko sem bil mlajši, sem zelo rad bral, še zlasti Harryja Potterja. V zadnjem obdobju zelo rad rešujem križanke in podobne uganke, včasih odigram kakšno igrico na telefonu, od filmov pa si najraje pogledam kakšne o superjunakih (Maščevalci) ali pa komedije, akcijske, srhljivke …«

Kako gledate na položaj slovenskega tekvondoja?
»Slovenski tekvondo se zelo dviguje, še zlasti od olimpijskih iger v Londonu, pri čemer imam v mislih predvsem rezultate, ki so tudi plod dobrega dela naše zveze. Odtlej smo osvojili prve tri kolajne na članskih svetovnih prvenstvih, z njimi se – če odmislim aprilski turnir v Sofiji – redno vračamo domov z evropskih prvenstev in tudi v mlajših konkurencah posegajo po odličjih na največjih tekmovanjih. Imamo nekaj odličnih mladih športnikov in upam, da jih bomo čez nekaj let spremljali na olimpijskih igrah.«

Mar lahko pri nas dobro živite od tega športa?
»Ne morem se pritoževati. Z uspehi, ki sem jih dosegel, sem dobil zaposlitev vrhunskega športnika v slovenski policiji. A je do sem dolga in težka pot. Nikakor se ne moremo primerjati z medijsko bolj priljubljenimi športi, ampak med kariero sem finančno preskrbljen, kar mi je najpomembneje.«

Kje se vidite čez tri, pet, deset let?
»Nisem si še naredil dolgoročnih načrtov, ne razmišljam še niti o koncu športne poti, se pa zavedam, da moja kariera ne bo trajala večno. Ko bom začutil, da je dovolj, se bom poslovil. Dokler pa bom zdrav, se dobro počutil tako na treningih kot na tekmah in čutil, da lahko osvajam kolajne na velikih tekmovanjih, bom vztrajal na blazinah. Trenutno sicer zaključujem magisterij na fakulteti za šport v Novem Sadu in zagotovo bi rad v prihodnosti ostal povezan s športom.«