Hrvaška junaka s črno-belo krvjo

»Videlo se je, zakaj je najboljši vratar v Sloveniji,« je trener Mure Ante Šimundža po prvih 90 minutah bitke za nogometno ligo prvakov pohvalil svojega varovanca Matka Obradovića. Sobočani so izpeljali prvi del naloge in v Skopju z minimalnim izidom z 1:0 (Luka Bobičanec, 28., 11-m) premagali makedonskega prvaka Škendijo. Slovensko-makedonska bitka prvakov še zdaleč ni odločena. V torek v Fazaneriji bo morda še bolj vroče, kot je bilo v Skopju. Trener tekmecev Ernest Gjoka je ohranil optimistično držo in Muri napovedal peklenskih povratnih 90 minut. Ne brez razloga, Škendija je bila tri četrt tekme vidno boljša, le konkretnejša ni bila. Soboška zgodovinska tekma na stadionu Toše Proeski je bila klasično Šimundževa, do zadnje podrobnosti premišljena. V njej je bilo kljub lepotnim napakam videti razliko med tekmecema: Mura je bila taktično dovršena, disciplinirana in odgovorna, zaradi česar se k igrivejšim rešitvam nagnjenim gostiteljem ni posrečil zasuk. Resnici na ljubo, tudi sreča je bila na Murini strani. Ko je bilo treba, je zablestel št. 1 Obradović. Tridesetletni Dalmatinec je eden od tujcev v črno-belem moštvu, ki pooseblja Murin uspeh. Šimundža, kot prišlek iz Maribora, se je imenitno ujel in zlil z domačim okoljem, postal je Prekmurec, a je s pravšnjo mero resnosti in discipline preobrazil tudi mehko prekmursko dušo in iz domačih fantov naredil odgovorne igralce.

Tudi Obradović, ki je v Sloveniji že deset let, je pomemben del te preobrazbe. V Mariboru si je ustvaril tudi družino, s svojo privlačno srčno izbranko Tajdo in sinom Lucasom veljajo za priljubljeno in simpatično družinico. A Matko z enega od za Slovence izjemno privlačnih otokov Pelješac ne bi bil slovenska št. 1, kot trdi najboljši trener v 1. SNL, če se ne bi tako odlično asimiliral v slovensko okolje.
 

Zažigalna vrvica

Pred desetimi leti je Obradović – sicer za vratarja nizke rasti, saj je visok le 182 cm – slovensko poglavje začel v Kopru, nadaljeval na Dolenjskem pri Krki, nato pri Mariboru in še Muri. Še daljši status asimiliranega Prekmurca ali kar domačina, saj prihaja iz sosednjega Prekmurja, hrvaškega Medžimurja iz naselja Sivice, ima najboljši igralec črno-belih Luka Bobičanec.

Pri Nafti je 28-letni zvezni napadalec nabiral prve slovenske izkušnje, po vmesni avanturi v Avstriji pa je od leta 2017 nepogrešljivi del črno-belega meteorskega vzpona. Soboški oblikovalci uigranega in homogenega orkestra vedo, kakšna je uspešno delujoča formula, a jim prav pri izbiri tujcev, ki bi še lahko dodali vrednost domačim fantom, še ne uspeva najti novega Luke ali Matka. Slavonec iz Našic Mihael Klepač bi lahko bil naslednji močan asimilirani adut.

Najmlajši od treh tujih prvokategornikov v začetni enajsterici v Skopju še išče zažigalno vrvico. Pri šampionski zvezdici v Ljudskem vrtu je zabil gol, a eden je premalo. V Skopju bi lahko že bil junak, morda bo v Fazaneriji.