Hvala, stevardese in manekenke
Pred 50 leti v Tivoliju šampionsko slavje košarkarjev. Ivo Daneu je reprezentančno pot sklenil z dvojno lovoriko.
Odpri galerijo
Splitčan Petar Skansi, ki je lep del življenja po koncu kariere živel v Ljubljani, in Mariborčan Ivo Daneu, ki je že dolgo ljubljanska srajca, sta bila nepogrešljivi del prvega jugoslovanskega zlatega rodu. FOTO: Igor Mali
Srebrni zdaj zlati. Tako se je na današnji dan pred petdesetimi leti s črnimi besedami zasvetil naslov v ponedeljkovi številki Dela. Načrtovano zlato, kot je pot do prvega naslova svetovnega prvaka jugoslovanske reprezentance v košarki opisal kapetan zlatih Ivo Daneu, je bilo kovano že veliko prej, skovano pa na veličastno soboto, 23. maja, ko so v nabito polnem Tivoliju padli Američani. Eden od ključnih scenaristov šampionskega filma, prvi operativec ljubljanskega dela SP (predtekmovanja brez Jugoslavije so bila še v Sarajevu, Splitu, Karlovcu) Boris Kristančič, je natančno predvidel, da bi bila predzadnja, peta tekma Jugoslavije na svetovnem prvenstvu lahko odločilna. Ni se zmotil.
Jugoslavija pod taktirko selektorja Ranka Žeravice in Daneua, ki je imel na svojem zadnjem SP zaradi ne povsem zaceljene poškodbe (natrgane mišice na nogi) igralsko manj pomembno vlogo v moštvu, je strla ZDA po hudem boju s 70:63 (35:32). Daneu je v zaključnih minutah z bržčas enim od ključnih košev sprožil evforijo in pokazal, zakaj je imel pooblaščen status v moštvu, najboljša strelca pa sta bila Petar Skansi (14) in Krešimir Ćosić (11). Do zadnjega kotička poln Tivoli se je od navdušenja 10.000 navijačev tresel kot še nikoli dotlej.
Amaterska zasedba ZDA, v kateri je bil pozneje edini zvezdnik NBA Bill Walton, je bila na koncu komaj peta. Njen glavni trener Hal Fischer, sicer častnik v ameriški vojski, je dostojno sprejel neuspeh. »ZDA so bile zadnjič najboljše leta 1954 v Braziliji, a zlato bo spet naše na olimpijskih igrah v Münchnu (napovedi se niso uresničile, prvaki so postali Sovjeti, op. p.). V Ljubljano smo prišli z boljšo ekipo, kot je nastopila na olimpijskih igrah v Mehiki. Sestavili smo jo iz igralcev iz petih klubov, doma imamo sicer še boljšo ekipo. Igrali smo le sedem pripravljalnih tekem pred SP. Čeprav nismo zmagali, menim, da ugled ameriške košarke ne trpi. Za nas bi bilo bolje, če bi bilo SP v februarju in marcu, ko študentje ne opravljajo izpitov,« je po tekmi povedal in dodal: »Pripravili smo se na vzdušje v Tivoliju, toda s takim hrupom, kot je bil tukaj, le nismo računali.«
Žeravica se je pošalil. »Glavni pokrovitelj Rašica, stevardese in manekenke so bili za nas kar največja spodbuda,« je med drugim dal vedeti, da je imela reprezentanca v Ljubljani izjemno podporo. »Po zlati kolajni smo posegli z uigranostjo in veliko moralno voljo za končni uspeh. Zahvalil bi se vsem klubom, ki so nam pomagali pri pripravi reprezentance. Natančno smo opravljali analize. Turnir je bil višje ravni kot v Mehiki leta 1968. ZDA, Italija, Češkoslovaška so z odličnimi ekipami pripravile največ k takšni pozitivni oceni.« Naslednji dan, 24. maja, po noči veseljačenja – na poti na Bled, kjer je bila Jugoslavija nastanjena, je bila še zabava v Mednem – zadnji dvoboj na svetovnem prvenstvu in visok poraz s Sovjetsko zvezo ni pomenil ničesar.
Pomenil je le še labodji spev kapetana Daneua. Po 208 tekmah, srebrni kolajni z OI 1968, dveh srebrnih odličij s SP, treh z EP in bronastim z EP je z zlatom sklenil izjemno reprezentančno kariero v šestdesetih letih minulega stoletja eden od najboljših košarkarjev na svetu, ki ni prihajal iz ZDA. Skupaj z drugima Olimpijinima članoma tega šampionskega rodu Aljošo Žorgo in Istranom iz Vrsarja Vinkom Jelovcem je postavil piko na i nepozabnega leta 1970. Zadnjega, ki je tudi Olimpiji v nekdanji državi prinesel naslov državnega prvaka in skupno šestega. Le tri dni po SP je za posledicami srčnega infarkta umrl član reprezentance Trajko Rajković.
Jugoslavija pod taktirko selektorja Ranka Žeravice in Daneua, ki je imel na svojem zadnjem SP zaradi ne povsem zaceljene poškodbe (natrgane mišice na nogi) igralsko manj pomembno vlogo v moštvu, je strla ZDA po hudem boju s 70:63 (35:32). Daneu je v zaključnih minutah z bržčas enim od ključnih košev sprožil evforijo in pokazal, zakaj je imel pooblaščen status v moštvu, najboljša strelca pa sta bila Petar Skansi (14) in Krešimir Ćosić (11). Do zadnjega kotička poln Tivoli se je od navdušenja 10.000 navijačev tresel kot še nikoli dotlej.
Amaterska zasedba ZDA, v kateri je bil pozneje edini zvezdnik NBA Bill Walton, je bila na koncu komaj peta. Njen glavni trener Hal Fischer, sicer častnik v ameriški vojski, je dostojno sprejel neuspeh. »ZDA so bile zadnjič najboljše leta 1954 v Braziliji, a zlato bo spet naše na olimpijskih igrah v Münchnu (napovedi se niso uresničile, prvaki so postali Sovjeti, op. p.). V Ljubljano smo prišli z boljšo ekipo, kot je nastopila na olimpijskih igrah v Mehiki. Sestavili smo jo iz igralcev iz petih klubov, doma imamo sicer še boljšo ekipo. Igrali smo le sedem pripravljalnih tekem pred SP. Čeprav nismo zmagali, menim, da ugled ameriške košarke ne trpi. Za nas bi bilo bolje, če bi bilo SP v februarju in marcu, ko študentje ne opravljajo izpitov,« je po tekmi povedal in dodal: »Pripravili smo se na vzdušje v Tivoliju, toda s takim hrupom, kot je bil tukaj, le nismo računali.«
Smrt po zlatu
Žeravica se je pošalil. »Glavni pokrovitelj Rašica, stevardese in manekenke so bili za nas kar največja spodbuda,« je med drugim dal vedeti, da je imela reprezentanca v Ljubljani izjemno podporo. »Po zlati kolajni smo posegli z uigranostjo in veliko moralno voljo za končni uspeh. Zahvalil bi se vsem klubom, ki so nam pomagali pri pripravi reprezentance. Natančno smo opravljali analize. Turnir je bil višje ravni kot v Mehiki leta 1968. ZDA, Italija, Češkoslovaška so z odličnimi ekipami pripravile največ k takšni pozitivni oceni.« Naslednji dan, 24. maja, po noči veseljačenja – na poti na Bled, kjer je bila Jugoslavija nastanjena, je bila še zabava v Mednem – zadnji dvoboj na svetovnem prvenstvu in visok poraz s Sovjetsko zvezo ni pomenil ničesar.
Pomenil je le še labodji spev kapetana Daneua. Po 208 tekmah, srebrni kolajni z OI 1968, dveh srebrnih odličij s SP, treh z EP in bronastim z EP je z zlatom sklenil izjemno reprezentančno kariero v šestdesetih letih minulega stoletja eden od najboljših košarkarjev na svetu, ki ni prihajal iz ZDA. Skupaj z drugima Olimpijinima članoma tega šampionskega rodu Aljošo Žorgo in Istranom iz Vrsarja Vinkom Jelovcem je postavil piko na i nepozabnega leta 1970. Zadnjega, ki je tudi Olimpiji v nekdanji državi prinesel naslov državnega prvaka in skupno šestega. Le tri dni po SP je za posledicami srčnega infarkta umrl član reprezentance Trajko Rajković.
