POGOVOR
Igre bi lahko imeli kar s sosedi
Janez Kocijančič: Predsednik EOK zadovoljen z uvodom v Minsku. Razmišlja, da bi nekoč imeli tudi zimske evropske igre.
Odpri galerijo
Janez Kocijančič ne skriva smelih načrtov glede prihodnosti evropskih iger. FOTO: Jure Eržen
MINSK – Najbolj znani Slovenec v Minsku je v teh dneh nedvomno Janez Kocijančič. Prvi mož Evropskega olimpijskega komiteja je z govorom v ruskem jeziku privabil aplavz s polnih tribun na uvodni slovesnosti drugih evropskih iger. Z njim smo se pogovarjali o igrah, deželi in prihodnosti takšnih tekmovanj.
Vaš govor je v petek na uradnem odprtju iger pospremil glasen aplavz. Kako doživljate prve dni iger v Minsku?
»Pravzaprav je to dežela, ki me je že dolgo tega očarala. Res je prav posebna, podobna bodisi slovanskemu svetu bodisi evropskemu severu, a še vedno precej drugačna od teh delov Evrope. Vedno znova se spomnim, da je z žrtvami plačala najvišjo ceno v drugi svetovni vojni. Ljudje tukaj so vajeni, da se potrudijo za vsako reč, če pa ob tem še pomislite, kako radi imajo šport, vam je hitro jasno, kako resno so se lotili teh iger in kako že zdaj uživajo v njih.«
A rezerve so tudi v tekmovalnem sporedu – tukaj pogrešamo dogajanje v bazenu, kakšno igro z žogo, hkrati je zelo pisana paleta borilnih športnih panog.
»Predvsem pri plavanju se nam je zataknilo in upam, da bo že na naslednjih igrah drugače. Pred štirimi leti se nam namreč ni uresničila želja o ustrezni konkurenci. Takrat je tekmovanje štelo za mladinsko EP, želeli pa smo si najboljše. Zato si zdaj prizadevamo, da bi imeli v prihodnje vse najboljše evropske plavalce.
Čez štiri leta bi kazalo imeti lepe tekme v tradicionalnih panogah v Krakovu – v atletiki, plavanju, veslanju, judu. Drži, borilnih panog je zdaj precej, a takšno je pač nadaljevanje tradicije v deželah nekdanje Sovjetske zveze. Verjamem, da bo drugače, ko bomo na Poljskem. Hkrati si želim, da bi imeli več teh novih urbanih iger z žogo: nogomet in odbojko na mivki, mali ragbi, torej to igro s po sedmimi igralci pri vsakem moštvu.«
Si predstavljate, da bi se lahko v Sloveniji lotili prirejanja takšnih iger?
»Seveda si, a le v sodelovanju s sosedi. Mladinske igre bi lahko, denimo, naredili v Kopru, pa bi priključili še Trst, Poreč, Umag. Zimske mladinske igre bodo v Trbižu, kjer jih zelo zanima, da bi se povezali s sosednjima Slovenijo in Avstrijo. Takšna je prihodnost Evrope brez meja in tudi prirejanja iger.«
Omenili ste Trbiž z zimskimi mladinskimi igrami, razmišljate zdaj tudi o zimskih evropskih igrah?
»Morda še ne tako kmalu, a prepričan sem, da bomo nekoč, kot zdaj v Minsku, imeli odmevno tekmovanje tudi pozimi. Sicer Evropa še bolj kot na letnih olimpijskih igrah prav na zimskih predstavlja udarno silo. Poglejte, na stari celini je približno deset odstotkov skupnega prebivalstva sveta. Nazadnje pa so v Braziliji evropski športniki osvojili 47 odstotkov vseh kolajn.
Razmerje proti predstavnikom drugih celin je na zimskih igrah še bolj v prid Evropi. Iz Pjongčanga je tako kar 70 odstotkov kolajn prišlo na našo celino. Za sleherno središče zimskega športa in turizma bi takšne igre pomenile nov korak v promociji.«
Vaš govor je v petek na uradnem odprtju iger pospremil glasen aplavz. Kako doživljate prve dni iger v Minsku?
»Pravzaprav je to dežela, ki me je že dolgo tega očarala. Res je prav posebna, podobna bodisi slovanskemu svetu bodisi evropskemu severu, a še vedno precej drugačna od teh delov Evrope. Vedno znova se spomnim, da je z žrtvami plačala najvišjo ceno v drugi svetovni vojni. Ljudje tukaj so vajeni, da se potrudijo za vsako reč, če pa ob tem še pomislite, kako radi imajo šport, vam je hitro jasno, kako resno so se lotili teh iger in kako že zdaj uživajo v njih.«
A rezerve so tudi v tekmovalnem sporedu – tukaj pogrešamo dogajanje v bazenu, kakšno igro z žogo, hkrati je zelo pisana paleta borilnih športnih panog.
»Predvsem pri plavanju se nam je zataknilo in upam, da bo že na naslednjih igrah drugače. Pred štirimi leti se nam namreč ni uresničila želja o ustrezni konkurenci. Takrat je tekmovanje štelo za mladinsko EP, želeli pa smo si najboljše. Zato si zdaj prizadevamo, da bi imeli v prihodnje vse najboljše evropske plavalce.
Čez štiri leta bi kazalo imeti lepe tekme v tradicionalnih panogah v Krakovu – v atletiki, plavanju, veslanju, judu. Drži, borilnih panog je zdaj precej, a takšno je pač nadaljevanje tradicije v deželah nekdanje Sovjetske zveze. Verjamem, da bo drugače, ko bomo na Poljskem. Hkrati si želim, da bi imeli več teh novih urbanih iger z žogo: nogomet in odbojko na mivki, mali ragbi, torej to igro s po sedmimi igralci pri vsakem moštvu.«
Si predstavljate, da bi se lahko v Sloveniji lotili prirejanja takšnih iger?
»Seveda si, a le v sodelovanju s sosedi. Mladinske igre bi lahko, denimo, naredili v Kopru, pa bi priključili še Trst, Poreč, Umag. Zimske mladinske igre bodo v Trbižu, kjer jih zelo zanima, da bi se povezali s sosednjima Slovenijo in Avstrijo. Takšna je prihodnost Evrope brez meja in tudi prirejanja iger.«
Omenili ste Trbiž z zimskimi mladinskimi igrami, razmišljate zdaj tudi o zimskih evropskih igrah?
»Morda še ne tako kmalu, a prepričan sem, da bomo nekoč, kot zdaj v Minsku, imeli odmevno tekmovanje tudi pozimi. Sicer Evropa še bolj kot na letnih olimpijskih igrah prav na zimskih predstavlja udarno silo. Poglejte, na stari celini je približno deset odstotkov skupnega prebivalstva sveta. Nazadnje pa so v Braziliji evropski športniki osvojili 47 odstotkov vseh kolajn.
Razmerje proti predstavnikom drugih celin je na zimskih igrah še bolj v prid Evropi. Iz Pjongčanga je tako kar 70 odstotkov kolajn prišlo na našo celino. Za sleherno središče zimskega športa in turizma bi takšne igre pomenile nov korak v promociji.«
