Imamo čudovito naravo, vsak lahko najde kotiček zase

V pisani slovenski smučarski zimi je z vrhunskimi dosežki zelo opozorila nase 24-letna Anamarija Lampič. Gorenjka, doma iz Valburge pri Smledniku, je dvakrat zmagala, osvojila dve drugi mesti in bila v skupni razvrstitvi sprinta tretja. Z njo smo se pogovarjali v prav posebnem tednu za Slovenijo in Evropo, ko še vedno poskuša ohraniti dobro telesno pripravljenost.

Kako je bilo ob vrnitvi iz Severne Amerike, kjer bi se sicer morala tekaška karavana tekmovalno posloviti od sezone svetovnega pokala?
»Težav je bilo manj, kot bi morda kdo pričakoval. Pravzaprav smo že odpotovali tja brez kakršnih koli zapletov ali posebnega nadzora, razen seveda običajnega letališkega, zlasti pri poletih čez Atlantik. Ko smo prišli na prizorišče, smo najbrž vsi razmišljali o tem, da bomo po načrtovanem sporedu končali sezono. Dva dni smo v Kanadi trenirali brez težav. Zgodba pa se je začela spreminjati dan pred uradnim treningom, iz ure v uro je bilo manj možnosti za izvedbo tekme. In tudi ob spoznanju, da so Norvežani ostali doma, je bilo hitro jasno, da se bo z zadnjimi tekmami sezone zapletlo.«

Kanada je še ohranjala prave zimske razmere?
»Pa še kako! Tam smo dočakali tisto, kar smo v Evropi kar preveč pogrešali: lepo belo odejo in temperature okrog 10 stopinj pod ničlo. V takšnih razmerah bi bilo čudovito tekmovati, a prek teh ukrepov ob grožnji koronavirusa ni šlo, zato že razmišljam o naslednji sezoni.«

Od te ste se poslovili z visokim 8. mestom v 30-kilometrskem garanju na Holmenkollnu. Kakšni spomini bodo ostali?
»Prav zanimiv je bil sklepni del sezone na Norveškem, ko mi v sprintu sreča ni bila naklonjena, toda nato mi je šlo kot po maslu v Oslu. Dolgo sem sanjala o nastopu na Holmenkollnu, in že ko mi je jutranje testiranje razkrilo imenitne občutke, sem se začela prav veseliti te tekme. Imela sem odlično pripravljene smuči, v smučini mi je šlo, kot sem si želela, nenehno sem brez težav ohranjala stik z vodilnimi. To prav posebno prizorišče ti vlije še več energije.«

Pogosto ohranjate vedrino, sogovornik kar začuti pozitivno energijo, radi ste v družbi, zato me je še bolj presenetilo, da ste pihali od jeze in izražali bes na družabnih omrežjih, ko vam na zadnjem sprintu sezone v Drammnu ni šlo po željah ...
»Ha, ha, drži. Takrat sem bila res jezna na mlado Norvežanko Kristino Skistad, kako predrzno mi je zaprla pot v smučini, padla sem in izgubila vse možnosti v boju za vrh. Predvsem mi ni šlo v račun, kako si je sama pokvarila tekmo. Namesto da bi oddrvela naprej in se borila za svojo prvo zmago, se je zapletla z mano in si uničila tekmo. Nasprotnice so nama ušle. A zdaj nisem več jezna, prav nikakršne zamere ne ohranjam, že hitro sem se ozrla h končnemu vrstnemu redu sezone in si dejala: 'Uf, kako visoko sem zdaj!'«


Niste pričakovali tako opaznega vzpona v tej zimi?
»Če bi mi kdo pred začetkom zime rekel, da jo bom sklenila na tretjem mestu v skupni razvrstitvi sprinterk, bi mu samo odvrnila: 'Se ti mogoče zafrkavaš?' V resnici sem samo sebe presenetila, kako dolgo sem ohranjala vrhunsko pripravljenost, se iz tekme v tekmo borila za vrh. Pravzaprav sem že na premieri v Ruki spoznala, da je moja raven višja kot v preteklosti, vseeno pa si nisem upala pomisliti, da bom tako visoko. Z uspehi pa pride tudi sproščenost, uživaš v nastopih, veseliš se novih izzivov. Želim si nadaljevati po tej poti, ki sem jo očitno s trenerjem Stefanom Saraccom in z vsemi drugimi v ekipi dobro zastavila.«

Kaj pa vaše počitnice? Kot vem, s fantom uživate v odkrivanju novih krajev z nahrbtnikom, vam je alarm s koronavirusom porušil načrte?
»Morala bi odleteti 1. aprila, januarja sva si rezervirala letalski vozovnici. Zdaj bova pač morala preložiti najino pot, bom pa podaljšala trening in si pozneje privoščila počitnice.«