Intervju s Fakom: Ni preplaha, ker bolečin ni več
Napočil je čas največje biatlonske tekme v sezoni. Jutri se bo v Novem Mestu na Moravskem, središču češkega biatlona, začelo svetovno prvenstvo. Slovenija tradicionalno ohranja visoke cilje, seveda o teh razmišlja tudi naš najuspešnejši biatonec doslej, dvakratni svetovni prvak Jakov Fak.
Jakov, kako ste trenutno z zdravjem, nazadnje ste se na tekmi v Anterselvi, zadnji pred prihajajočim svetovnim prvenstvom, mučili z bolečinami v hrbtu?
»Bilo je res nekaj težav, toda to je zdaj urejeno, tako da ni preplaha.«
To se vam je nekoč že pripetilo?
»Drži, pred približno šestimi leti. Ni šlo za nič hujšega, kakšno hernijo diska ali mehansko poškodbo. Staknil sem vnetje mišice, občutil motečo bolečino. Poskusili smo to odpraviti že na prizorišču, pa se nam to ni posrečilo, zato sem se po vrnitvi domov odpravil k Nežki Poljanšek (nekdanji fizioterapevtki Tine Maze, o. p.), s katero sem sodeloval že v zadnjem poletju, ko sem imel težave z natrgano tetivo. Zdaj mi je vnovič pomagala, tako da sem se lahko umirjeno pripravil za prvenstvo.«
Prav zaradi zdravljenja te poškodbe pa ste ostali doma in sami vadili na Pokljuki, reprezentanca je namreč v zadnjih 10 dneh prestala skupne priprave v Oberwiesenthalu v Nemčiji. Kako je bil videti vaš trening?
»Vadil sem dvakrat na dan, razmere so bile prav imenitne za vadbo. Zjutraj je bilo zelo hladno, nikdar topleje od 10 stopinj pod ničlo. V Novem Mestu na Moravskem, prizorišču prvenstva, bodo temperature višje, kot so pravzaprav zdaj v teh dneh v dolini.«
Vam ni bilo moteče, da vadite sami?
»Meni niti ne, ker sem se tudi že v preteklosti za kakšno veliko tekmovanje pripravljal sam. Drugi so bili zdaj v Nemčiji, sam pa sem ostal doma zaradi terapije, kar mi je bilo najbolj pomembno. Tekaško nisem imel težav, sprva sem imel težave pri streljanju stoje, toda to je zdaj odpravljeno.«
Jakov, ste pa prav znani po tem, da ste se v preteklosti ne glede na vse težave, predvsem z zdravjem, znali zares dobro zbrati prav za to največje tekmovanje v biatlonski sezoni ...
»Tudi zdaj gledam na to tako, kot sem vedno doslej. Napoči najbolj pomemben del sezone in vselej sem si dejal, da bi iz te priložnosti rad vzel kar največ. Takrat je pomembno, da se ne prepustiš preplahu, le miren in zbran lahko dosežeš vrhunski izid. Po eni plati je to preprosto, ker dobro veš, kaj ti je storiti na veliki tekmi, toda obenem je to lahko tudi obremenjujoče. Sam sem vesel, ker sem se pogosto doslej ustrezno pripravil za kakšen pomemben tekmovalni dan.«
Kako je trenirati ob treh otrocih?
»Zdaj res ni bilo težav, saj sem si sam določil urnik. Drugače pa je, če sem z ekipo in dnevno časovnico sestavljajo drugi. Takrat je treba biti spreten v prilagajanju.«
Kako pa je s športnimi geni vaših hčerk, starih sedem let, štiri leta in dve leti?
»Očitno je pri nas doma zgodba malo drugačna kot pri drugih starših športnikih. Sam denimo ne ustvarjam nikakršnega pritiska. Otroci gredo na smučke, se ukvarjajo z ritmično gimnastiko, baletom, bomo videli, kako bo v prihodnje. Obenem pa je tudi težko, saj med mojimi pripravami ali tekmami ostanejo z ženo doma, v Lescah, kjer bivamo, pa ni nikakršnega kluba za tek na smučeh. V sosednji Radovljici prav tako ne. In potem je seveda zelo zapleteno in zamudno, da bi kje, denimo na Bledu, zares trenirali. Ključno pa je, da se otrok na koncu sam odloči, kaj si želi.«
Tako kot ste se nekoč vi v domačem Gorskem Kotarju?
»Natanko tako. Res pa je, da za otroke vrhunskih športnikov ni lahko, saj okolje vedno pričakuje, da bodo otroci vsaj na tekmovalni ravni staršev, če že ne kar boljši od njih. To je pa za vse skupaj močno breme.«
