Jakov Fak: navodila mu daje srce

PJONGČANG – Ko je novi olimpijski podprvak Jakov Fak po sinočnji slovesni podelitvi rož prikorakal na novinarsko konferenco, je od velikega veselja glasno zavpil: »Juhu!« V nadaljevanju je 30-letni biatlonec iz Mrkopalja med drugim razkril, da se počuti kot v pravljici.
Ali ste že dojeli, kaj vam je uspelo?
»To je sanjski dan, še posebej čustveno pa bo jutri (v petek), ko bom okrog vratu dobil kolajno. To je velika nagrada za celotno ekipo, ki je delala z menoj. Prav vsem bi se za to najlepše zahvalil.«
Kako ste se pripravili za tekmo? Ste bili kaj živčni?
»Niti ne. Običajno spim le ponoči, tokrat pa sem si spanec privoščil tudi čez dan. Počutil sem se sproščeno, vedel sem, kaj moram storiti. Je bilo pa po prvih dveh tukajšnjih tekmah precej težko, zlasti po zasledovalni, ki je bila ena od najslabših v mojem življenju. Da se lahko pobereš po takšnem nastopu, moraš imeti v svoji glavi razčiščene stvari.«
O čem ste razmišljali pred zadnjim obiskom strelišča?
»O ničemer. Povedali so mi, da moram zadeti vse tarče, če želim osvojiti kolajno, kar seveda ni preprosta naloga. A za to treniram od otroštva. Včasih se prikrade tudi kakšna napaka ali smola, tokrat pa je bilo vse na moji strani.«
Pred zadnjim strelom ste malce počakali.
»Manjše težave imam s tem, da se mi solzijo oči.«
Ali ste po vrnitvi v smučino vedeli, da že imate kolajno?
»Vedel sem, da bom moral zanjo še garati. Zadnji štirje kilometri znajo biti po že 16 pretečenih peklenski, ampak sem dobro porazdelil moč.«
Ste napadali zlato ali branili srebro?
»Iz svojega telesa sem poskušal iztisniti, kolikor se je dalo. Za Johannesa nisem imel dovolj goriva.«
Kakšna navodila ste prejemali od spremljevalcev?
»Navodila mi daje moj procesor (pokaže na svoje srce, op. p.). Dobival sem podatke, kakšno je stanje na progi. Na zadnjem spustu mi je zelo pomagal Mitja Drinovec, ki me je dvakrat močno porinil in mi dal kakšen dodaten km/h hitrosti.«
Kako komentirate Boejevo zmago?
»Johannes je bil na progi izjemno hiter, zato je zasluženo zmagal. Jaz sem se potrudil po svojih najboljših močeh, da bi v smučini zmanjšal zaostanek za njim, vendar pa tokrat ni šlo.«
Ali vam je bilo tokrat nekoliko lažje, ker ni bilo tako zelo mraz kot na prejšnjih preizkušnjah?
»Zagotovo. Zaradi ozeblin, ki sem jih pred leti staknil na prstu, imam ob nizkih temperaturah dosti težav. A tokrat sem lahko startal v tankih rokavicah, kar pomeni, da je bilo toplo.«
Tu ste bili leta 2009 na svetovnem prvenstvu tretji, zdaj ste na istem tekmovališču osvojili še kolajno na OI. Pjongčang boste verjetno ohranili v prav posebnem spominu?
»Vsekakor, ampak lahko bi se to zgodilo tudi na kakšnem drugem prizorišču. Očitno se znam zbrati za velika tekmovanja. Je pa zanimivo, da sem prvo tukajšnjo osvojil za valentinovo, tokratno pa za kitajsko novo leto, tako da vam želim srečno novo leto.«
Ali so vas kolegi iz reprezentance zaradi napak na zasledovanju kaj zbadali?
»Da, to je normalno. Če delaš neumnosti, si to tudi zaslužiš, da se norčujejo iz tebe. A to le znotraj ekipe, zunaj nje kaj takšnega ne prenesem.«
Kako bi med seboj primerjali obe olimpijski kolajni, bronasto iz Vancouvra 2010 in tukajšnjo srebrno?
»Obe sta zelo lepi, čeprav za to še ne vem, kakšna je, ker je še nisem dobil. Če gledam iz tega zornega kota, iz kakšnega položaja sem se vrnil, v kakšnem stanju je bilo moje telo, ima ta zelo veliko vrednost.«
Kaj pričakujete od nedeljske tekme s skupinskim startom?
»Lotil se je bom lahko bolj sproščeno, ker kolajno zdaj že imam. A moje želje so vedno visoke.«