BIATLON
Jakov Fak v napovedih bolj zadržan
Na Švedskem se bo 7. marca tekmovalno začelo SP v biatlonu. Glavni slovenski adut bo Jakov Fak, ki je okreval po virozi.
Odpri galerijo
Tudi na SP se od Jakova Faka pričakujejo najvišje uvrstitve v slovenski biatlonski reprezentanci. FOTO: Matej Družnik
BLED – Natanko en teden loči biatlonce do uvodne preizkušnje na svetovnem prvenstvu. Ni dvoma o tem, da bo v Östersundu na Švedskem udarni slovenski kandidat za visoke uvrstitve vnovič Jakov Fak, lani ob tem času srebrn na olimpijskih igrah v Koreji. A okrog njegove trenutne tekmovalne pripravljenosti je precej ugibanj, saj po zdravstvenih težavah nekaj časa ni nastopal med svetovno elito. Sklepnih priprav za SP se je v teh dneh lotil na Pokljuki.
V preteklosti ste se pred velikimi tekmovanji pogosto umaknili na tuje in tam v miru vadili. Kako to, da ste zdaj ostali kar na Pokljuki, del reprezentance pa je na pripravah v Ruhpoldingu na Bavarskem?
»Drži, res je bilo po navadi drugače, a zdaj sem se odločil za poseben način dela. V teh dneh se namreč z menoj na Pokljuki ukvarja strelski trener Ljubo Tomažič. Res mi ustreza, da imam ob sebi trenerja, ki analizira moje streljanje, to namreč v tej sezoni, kot veste, ni bilo prav bleščeče.«
Kako to, kako si pravzaprav razlagate spodrsljaje na strelišču?
»Zame ni dvomov, preprosto mi je manjkala sproščenost. Pa ne le na strelišču. A če bi se ozrl zgolj k učinku s puško, je res tako, da ko mi ni šlo, sem postajal neučakan, napake so si nato še pogosteje sledile. O tem sva se v teh dneh precej pogovarjala s trenerjem Tomažičem, zato je zdaj rdeča nit moje psihološke priprave za prvenstvo, da se ne obremenjujem z ničimer in ne razmišljam o možnosti napak. Le z mirno glavo bom sposoben konkurenčnega nastopa.«
Najbrž je bila odločitev, da v prvi polovici februarja ostanete doma, pravilna, saj so bile zlasti na prvi severnoameriški postaji svetovnega pokala vremenske razmere krute, tisti mraz vašemu okrevanju po januarski virozi zagotovo ne bi dobro del.
»Hudo mi je za sleherno tekmo, na kateri ne nastopim. Ni mi vseeno, ko jo nato spremljam od doma. Toda najbrž je bilo v tem primeru res smiselno, da nisem tekmoval v tistem mrazu. Obenem sem opazil, da so nekateri to severnoameriško turnejo izpustili, ne vem, če prav vsi zaradi zdravstvenih razlogov. Med navzočimi so bili vnovič zelo močni norveški biatlonci. Očitno so izjemno pripravljeni, povrhu imajo izjemen servis za izbiro in pripravo opreme.«
Kako je bilo z vašim okrevanjem v vseh teh januarsko-februarskih dneh?
»Čeprav viroza morda ni bila tako zoprna in dolgotrajna kot kdaj v preteklosti, sem izgubil precej moči, tekmovalne sposobnosti so bile pri priči na nižji ravni, kot bi bile sicer. Zato mi še danes ne gre v račun, zakaj sem moral na tisto štafetno tekmo v Oberhof. Pri tej odločitvi ni šlo za neopazen spodrsljaj, temveč res za napako. To je bilo pozneje jasno opazno, saj so se posledice raztegnile na januarsko nadaljevanje sezone, ko mi prav nič več ni šlo po načrtu.«
Zaradi uspehov na igrah in prvenstvih preprosto ne morete začrtati nižjih ciljev, kot je napad na kolajno. Bo tako tudi zdaj na Švedskem?
»Rad bi videl, da bi bilo spet tako, a zdaj sem v napovedih bolj zadržan. Pred enim letom je bila dotedanja bera v sezoni zame precej bolj spodbudna kot zdaj, ko sem precej tekem izpustil. Jasno, da se bom potrudil po najboljših močeh, kam me bo to pripeljalo, pa bomo videli.«
V preteklosti ste se pred velikimi tekmovanji pogosto umaknili na tuje in tam v miru vadili. Kako to, da ste zdaj ostali kar na Pokljuki, del reprezentance pa je na pripravah v Ruhpoldingu na Bavarskem?
»Drži, res je bilo po navadi drugače, a zdaj sem se odločil za poseben način dela. V teh dneh se namreč z menoj na Pokljuki ukvarja strelski trener Ljubo Tomažič. Res mi ustreza, da imam ob sebi trenerja, ki analizira moje streljanje, to namreč v tej sezoni, kot veste, ni bilo prav bleščeče.«
Kako to, kako si pravzaprav razlagate spodrsljaje na strelišču?
»Zame ni dvomov, preprosto mi je manjkala sproščenost. Pa ne le na strelišču. A če bi se ozrl zgolj k učinku s puško, je res tako, da ko mi ni šlo, sem postajal neučakan, napake so si nato še pogosteje sledile. O tem sva se v teh dneh precej pogovarjala s trenerjem Tomažičem, zato je zdaj rdeča nit moje psihološke priprave za prvenstvo, da se ne obremenjujem z ničimer in ne razmišljam o možnosti napak. Le z mirno glavo bom sposoben konkurenčnega nastopa.«
Najbrž je bila odločitev, da v prvi polovici februarja ostanete doma, pravilna, saj so bile zlasti na prvi severnoameriški postaji svetovnega pokala vremenske razmere krute, tisti mraz vašemu okrevanju po januarski virozi zagotovo ne bi dobro del.
»Hudo mi je za sleherno tekmo, na kateri ne nastopim. Ni mi vseeno, ko jo nato spremljam od doma. Toda najbrž je bilo v tem primeru res smiselno, da nisem tekmoval v tistem mrazu. Obenem sem opazil, da so nekateri to severnoameriško turnejo izpustili, ne vem, če prav vsi zaradi zdravstvenih razlogov. Med navzočimi so bili vnovič zelo močni norveški biatlonci. Očitno so izjemno pripravljeni, povrhu imajo izjemen servis za izbiro in pripravo opreme.«
Kako je bilo z vašim okrevanjem v vseh teh januarsko-februarskih dneh?
»Čeprav viroza morda ni bila tako zoprna in dolgotrajna kot kdaj v preteklosti, sem izgubil precej moči, tekmovalne sposobnosti so bile pri priči na nižji ravni, kot bi bile sicer. Zato mi še danes ne gre v račun, zakaj sem moral na tisto štafetno tekmo v Oberhof. Pri tej odločitvi ni šlo za neopazen spodrsljaj, temveč res za napako. To je bilo pozneje jasno opazno, saj so se posledice raztegnile na januarsko nadaljevanje sezone, ko mi prav nič več ni šlo po načrtu.«
Zaradi uspehov na igrah in prvenstvih preprosto ne morete začrtati nižjih ciljev, kot je napad na kolajno. Bo tako tudi zdaj na Švedskem?
»Rad bi videl, da bi bilo spet tako, a zdaj sem v napovedih bolj zadržan. Pred enim letom je bila dotedanja bera v sezoni zame precej bolj spodbudna kot zdaj, ko sem precej tekem izpustil. Jasno, da se bom potrudil po najboljših močeh, kam me bo to pripeljalo, pa bomo videli.«
