Jan Drozg: Hrana v Rusiji podobna, le juhe so drugačne kot pri nas

Do svetovnega prvenstva v hokeju na ledu je še dober mesec, naši risi pa so se ta teden začeli uradno pripravljati za izziv obstanka med elito najboljših reprezentanc, s katerimi so nazadnje na mundialu igrali pred šestimi leti v Parizu, Tokrat bo to osrednje tekmovanje sezone na Finskem in v Latviji, Slovenija bo igrala v skupinskem delu v Rigi. Med kandidati za nastop je tudi Jan Drozg. Mariborčan, star 24 let, je naš edini hokejist, ki si med sezono služi kruh v Rusiji. V KHL igra za moštvo Amur Habarovsk.

Jan, kako so minili prvi tedni v Sloveniji. Dolgo ste bili v Severni Ameriki, pa nato nazadnje v Rusiji?

»Vedno se je lepo vrniti domov. Malo se sprostiš, uživaš z domačimi, srečaš prijatelje. Po dolgih letih sem bil doma za mamin rojstni dan.«

Sicer pa ste se med sezono kar nepričakovano preselili iz ZDA v Rusijo?

»Tri sezone sem bil v Pittsburghu, pred tem še dve v Kanadi. V Pittsburghu se mi je pogodba iztekla, lahko bi dobil novo, toda ne za NHL. V AHL pa sem igral tri leta in dejansko sem si želel spremembe. Selitev v to najmočnejšo rusko ligo pa sem občutil kot lepo priložnost.«

Kako pa je bilo z vašim prilagajanjem na to povsem novo okolje?

»Po hokejski plati ni bilo prav nikakršnih težav. Rad imam ta tehnično dovršen hokej, preigravanja, ustvarjalnost. Ni toliko dirjanja in igre na moč kot onstran Atlantika, kar mi ustreza. Me je pa zmotila ruska zima, v tistem mrazu sem zbolel. Sproti so me zdravili, da sem lahko igral, toda če nisi stoodstoten, se ti težave vlečejo, zaradi časovne razlike nimaš niti rednega spanca.«

Kaj pa jezik in druge navade, ste imeli težave?

»Niti ne. Ruščina je z našim temeljem slovanskega jezika kar obvladljiva. Res je še ne govorim, poskusim malo tudi s srbohrvaščino, razumem pa že precej. Imam soigralca iz Latvije in Kanade. Z njima se pogovarjam v angleščini. Sicer dejansko malo ljudi pri klubu ali v mestu govori angleško. Toda če govorijo počasi in razločno, ujameš tri ali štiri besede in lepo povežeš.«

Ste se navadili na rusko hrano?

»Nisem imel težav, mnoge jedi so podobne slovenskim in srednjeevropskim, morda so le juhe, denimo znameniti boršč, drugačne.«

Bodo držale trditve o lepih dekletih na ruskem vzhodu?

»Bodo. So med najlepšimi, kar sem jih videl.«

Ste se dobro ujeli s soigralci pri moštvu?

»Po tej plati sem imel srečo. Tako so mi povedali tisti, ki so igrali tudi pri drugih klubih v KHL, kjer nimajo prav radi tujih novincev v slačilnici. Tu pa so me res imenitno sprejeli, dobro ozračje je v moštvu. Škoda pač, da smo ostali brez končnice, dve točki sta nam zmanjkali, tako blizu izločilnim bojem Habarovsk že ni bil več let.«

Kaj pa temna plat Rusije glede napada na Ukrajino? Kako ste vi to občutili?

»V Habarovsku sem bil tako oddaljen od Ukrajine, da sem o vsem skupaj vedel precej manj kot vi. Tudi mama se je doma čudila, kako malo vem o vojni. Kolikor sem sam opazil, je pa tako: slišim, da Rusi nočejo vojne za nič na svetu, toda v tem primeru podpirajo predsednika Vladimirja Putina. Tisti, ki jim pa njegove poteze ne dišijo, so nemočni. Lahko se postaviš na trepalnice, a tako, kot se tam politika odloči, tako je.«