Jesenice so med stebri našega ekipnega športa
Selektor risov Matjaž Kopitar ne zganja preplaha zaradi sprememb v koledarju IIHF. Ocenjuje, da poznopoletni termin kvalifikacij za OI ustreza slovenskim hokejistom.
Odpri galerijo
Po načrtovanem koledarju dolge hokejske sezone bi se morda Slovenija prejšnji teden prvič po letu 2017 veselila vrnitve svoje hokejske reprezentance v najvišji svetovni razred. Toda koronavirus je svet zasukal v svojo smer, risi so za letos ostali brez SP in olimpijskih kvalifikacij. O tem kot tudi o prenovljenih Jesenicah in prekinitvi v NHL smo se pogovarjali s selektorjem naše hokejske izbrane vrste Matjažem Kopitarjem.
Prav zdaj, ko se ob koncu prvega majskega tedna pogovarjava v vašem domačem kraju, med slovenskimi hokejskimi zanesenjaki odmeva preložitev olimpijskih kvalifikacij za Peking 2022, ki bodo po novem eno leto pozneje. Kaj pravite na to?
»Če sem čisto iskren, me to ne preseneča, in res je tudi, da sem pričakoval, da bodo turnir preložili iz zadnjih avgustovskih dni na november ali februar. Ni napačno, da bomo igrali šele ob koncu avgusta 2021, saj bo potem do februarja in OI še dovolj časa. In ne nazadnje prav nam ta poznopoletni termin ustreza, saj imamo ožjo bazo igralcev kot tekmeci, čez poletje so morebitne poškodbe pozdravljene, ni kakšne izčrpanosti klubskih tekem. Vsi pridemo enako pripravljeni na turnir.«
V teh uvodnih majskih dneh bi morali igrati prav na prvenstvu v Ljubljani. Vi ste reprezentanco doslej enkrat vodili na svetovnem prvenstvu v Sloveniji, in sicer pomladi 2012. Kako je s pritiskom in sploh zbranostjo risov, ko igrajo doma?
»Poglejva prav za primer ta turnir na Jesenicah predkroga olimpijskih kvalifikacij. Zelo všeč mi je bilo, da smo bivali v Gozdu - Martuljku. Kadar smo bili na Bledu, predvsem pa v Ljubljani, so bila kar pogosta srečanja igralcev, ki so med sezono v tujini, s prijatelji, sploh v popoldanskem obdobju po kosilu. Takrat so mi fantje govorili, češ saj smo bili samo na kavi. Drži, toda še vedno ni počival in se umirjeno pripravil za večerni trening. Ko si stalno v gibanju, nisi več osredotočen na tisto, zaradi česar garaš. Povrhu so še v hotelu v Gozdu - Martuljku zelo lepo poskrbeli za nas. Kar pa zadeva tekme: pritiski so, saj nismo otroci, vsi to poznamo. Starejši si, bolj realno gledaš na te reči. Moraš se potruditi, da vsak svojo nalogo opravi po najboljših močeh, in če je tako, to največkrat zadostuje za uspeh. Če tega ni, imaš čisto vest, tekmec je bil boljši.«
Kaj pa ta zadnji turnir na Jesenicah, ki ste ga omenili? Imeli ste dobro zasedbo igralcev, vendar ni bilo preprosto uresničiti cilja uvrstitve v omenjeni finale olimpijskih kvalifikacij?
»Treba je jasno vedeti, vse drugo razen uvrstitve v naslednji kvalifikacijski krog bi bil za nas neuspeh. Res pa je, da so Japonci prišli en teden prej na Bled, se pripravljali in nas poskusili presenetiti. Od nekdaj so neugodni, imajo zdaj tudi že dobre igralce, so organizirani, ohranjajo svojo disciplino življenjskega vsakdana. In potem ko ti ne gre takoj vse po načrtih, je težko.«
Na Jesenicah, kjer ste si vi nekoč utirali pot k uveljavitvi in številnim nastopom v reprezentančnem dresu, so zdaj zarisali novo zgodbo, začeli nizati zmage in se takoj po prekinitvi pod vodstvom novega športnega direktorja Marcela Rodmana začeli resno pripravljati za novo sezono.
»Ne vem, ali je to moja želja ali je to res nerealno, vem, da se ne bodo strinjali z menoj, toda zame so štiri inštitucije v slovenskem ekipnem športu: mariborski nogomet, celjski rokomet, ljubljanska košarka in jeseniški hokej. Res nikogar ne podcenjujem, toda te štiri projekte bi res kazalo podpreti. Poglejte Jesenice: na vrhunski ravni druge ekipne športne panoge v naši dolini nimamo. Gre pa tu za določeno število prebivalcev, ki si dvakrat ali trikrat na teden želijo sprostitev obiska športne prireditve. Pri tem ne razumem ljudi, ki so prodali Acroni, da niso jasno dali vedeti, da hokej na Jesenicah mora biti na najvišji ravni v regiji, torej v našem primeru v EBEL. Za takšno korporacijo, kot je Acroni, milijon evrov prispevka za hokej ne bi usodno vplival na nakup. Zaradi tega se kupci ne bi umaknili. V podjetju je blizu 1400 zaposlenih, številni med njimi bi hodili na tekme, tam bi se družili, po tekmi srečali na pivu in v službi bi bili naslednji dan zadovoljni.«
Kaj pa NHL, kaj vam v zadnjih dneh pravi sin Anže iz Los Angelesa?
»Seveda je navzoča živčnost, že dolgo ni bilo hokeja, pri klubu zdaj razmišljajo o ureditvi tabora za skupno vadbo. Kaj bi pomenilo nadaljevanje za naslednjo sezono, ne vem. Pravzaprav bi bili dve sezoni pomanjkljivi. Precej ljudi se ukvarja s tem, in če bi oni že imeli formulo, bi jo izpeljali. Skupni imenovalec vsega je denar. Televizijski prenosi so zelo pomembni, televizija pa seveda ne bo dala cele pogače, če ne bo vseh tekem. In podobno je v NBA.«
Pri nakupu Acronija bi morali jasno podpreti hokej, saj druge športne zabave razen hokeja na Jesenicah ni.
Prav zdaj, ko se ob koncu prvega majskega tedna pogovarjava v vašem domačem kraju, med slovenskimi hokejskimi zanesenjaki odmeva preložitev olimpijskih kvalifikacij za Peking 2022, ki bodo po novem eno leto pozneje. Kaj pravite na to?
»Če sem čisto iskren, me to ne preseneča, in res je tudi, da sem pričakoval, da bodo turnir preložili iz zadnjih avgustovskih dni na november ali februar. Ni napačno, da bomo igrali šele ob koncu avgusta 2021, saj bo potem do februarja in OI še dovolj časa. In ne nazadnje prav nam ta poznopoletni termin ustreza, saj imamo ožjo bazo igralcev kot tekmeci, čez poletje so morebitne poškodbe pozdravljene, ni kakšne izčrpanosti klubskih tekem. Vsi pridemo enako pripravljeni na turnir.«
V teh uvodnih majskih dneh bi morali igrati prav na prvenstvu v Ljubljani. Vi ste reprezentanco doslej enkrat vodili na svetovnem prvenstvu v Sloveniji, in sicer pomladi 2012. Kako je s pritiskom in sploh zbranostjo risov, ko igrajo doma?
»Poglejva prav za primer ta turnir na Jesenicah predkroga olimpijskih kvalifikacij. Zelo všeč mi je bilo, da smo bivali v Gozdu - Martuljku. Kadar smo bili na Bledu, predvsem pa v Ljubljani, so bila kar pogosta srečanja igralcev, ki so med sezono v tujini, s prijatelji, sploh v popoldanskem obdobju po kosilu. Takrat so mi fantje govorili, češ saj smo bili samo na kavi. Drži, toda še vedno ni počival in se umirjeno pripravil za večerni trening. Ko si stalno v gibanju, nisi več osredotočen na tisto, zaradi česar garaš. Povrhu so še v hotelu v Gozdu - Martuljku zelo lepo poskrbeli za nas. Kar pa zadeva tekme: pritiski so, saj nismo otroci, vsi to poznamo. Starejši si, bolj realno gledaš na te reči. Moraš se potruditi, da vsak svojo nalogo opravi po najboljših močeh, in če je tako, to največkrat zadostuje za uspeh. Če tega ni, imaš čisto vest, tekmec je bil boljši.«
Kaj pa ta zadnji turnir na Jesenicah, ki ste ga omenili? Imeli ste dobro zasedbo igralcev, vendar ni bilo preprosto uresničiti cilja uvrstitve v omenjeni finale olimpijskih kvalifikacij?
»Treba je jasno vedeti, vse drugo razen uvrstitve v naslednji kvalifikacijski krog bi bil za nas neuspeh. Res pa je, da so Japonci prišli en teden prej na Bled, se pripravljali in nas poskusili presenetiti. Od nekdaj so neugodni, imajo zdaj tudi že dobre igralce, so organizirani, ohranjajo svojo disciplino življenjskega vsakdana. In potem ko ti ne gre takoj vse po načrtih, je težko.«
Na Jesenicah, kjer ste si vi nekoč utirali pot k uveljavitvi in številnim nastopom v reprezentančnem dresu, so zdaj zarisali novo zgodbo, začeli nizati zmage in se takoj po prekinitvi pod vodstvom novega športnega direktorja Marcela Rodmana začeli resno pripravljati za novo sezono.
»Ne vem, ali je to moja želja ali je to res nerealno, vem, da se ne bodo strinjali z menoj, toda zame so štiri inštitucije v slovenskem ekipnem športu: mariborski nogomet, celjski rokomet, ljubljanska košarka in jeseniški hokej. Res nikogar ne podcenjujem, toda te štiri projekte bi res kazalo podpreti. Poglejte Jesenice: na vrhunski ravni druge ekipne športne panoge v naši dolini nimamo. Gre pa tu za določeno število prebivalcev, ki si dvakrat ali trikrat na teden želijo sprostitev obiska športne prireditve. Pri tem ne razumem ljudi, ki so prodali Acroni, da niso jasno dali vedeti, da hokej na Jesenicah mora biti na najvišji ravni v regiji, torej v našem primeru v EBEL. Za takšno korporacijo, kot je Acroni, milijon evrov prispevka za hokej ne bi usodno vplival na nakup. Zaradi tega se kupci ne bi umaknili. V podjetju je blizu 1400 zaposlenih, številni med njimi bi hodili na tekme, tam bi se družili, po tekmi srečali na pivu in v službi bi bili naslednji dan zadovoljni.«
Kaj pa NHL, kaj vam v zadnjih dneh pravi sin Anže iz Los Angelesa?
»Seveda je navzoča živčnost, že dolgo ni bilo hokeja, pri klubu zdaj razmišljajo o ureditvi tabora za skupno vadbo. Kaj bi pomenilo nadaljevanje za naslednjo sezono, ne vem. Pravzaprav bi bili dve sezoni pomanjkljivi. Precej ljudi se ukvarja s tem, in če bi oni že imeli formulo, bi jo izpeljali. Skupni imenovalec vsega je denar. Televizijski prenosi so zelo pomembni, televizija pa seveda ne bo dala cele pogače, če ne bo vseh tekem. In podobno je v NBA.«