JUDO
Judo je borba, in ne dvigovanje uteži
Adrian Gomboc bo v Minsku branil naslov evropskega prvaka. Prekmurec po poškodbi Andreje Leški med našimi glavnimi aduti.
Odpri galerijo
Adrian Gomboc tudi v Minsku meri na eno od kolajn. FOTO: Rok Drakšič
TROJANE – Na evropskih igrah v Minsku, ki se bodo začele pojutrišnjem, se bodo v judu predstavili pravzaprav vsi najboljši borci in borke s stare celine, saj ima tekmovanje v beloruski metropoli status evropskega prvenstva.
To pomeni, da bo v soboto Adrian Gomboc v kategoriji do 66 kilogramov branil zlato lovoriko iz Tel Aviva. Toda najboljši slovenski (moški) judoist v tej sezoni (še) ni pretirano blestel. Z letošnjih turnirjev za svetovni pokal ima le dve uvrstitvi – sedmo mesto s februarskega grand slama v Düsseldorfu in deveto s tekmovanja enake ravni pred dobrim mesecem dni v Bakuju.
O tem, zakaj mu pozimi in spomladi ni šlo po načrtih, si je že tudi sam razbijal glavo in prišel do ugotovitve, da sta za to dva razloga. »Da začetka leta nisem pričakal v optimalni formi, gre najbolj pripisati poškodbi zadnje stegenske mišice, ki sem jo decembra lani staknil na mastersu na Kitajskem. Zaradi nje sem januarja in februarja zamudil obilo sparingov, saj nisem želel tvegati, da bi se stanje še poslabšalo. Tako sem v zelo pomembnem obdobju ostal brez pravih borb, judo pa je borba, in ne dvigovanje uteži, ki sem jih premetaval v začetku leta, da sem ohranjal telesno pripravljenost,« je pojasnil 24-letni Prekmurec, doma iz Rakičana pri Murski Soboti, ki se je nato – ker ni želel preveč zamuditi – morda prehitro odpravil na tekmo v Düsseldorfu.
»Po dveh dobljenih borbah sem za zlato točko izgubil z izvrstnim Moldavcem Denisom Vierujem, proti kateremu mi je šele v podaljšku zmanjkalo moči. To se mi je zgodilo še dvakrat, kar se mi v preteklosti, ko sem bil znan po tem, da sem takšne dvoboje odločal v svojo korist, ni dogajalo,« je razkril Gomboc in pristavil, da verjetno tudi ni bilo najbolje, da je spremenil način borbe.
»Moj prijem je prej temeljil na moči, pozimi in spomladi pa sem začel tekmecem bolj pobirati rokave. Zagotovo mi bo to prej ali slej koristilo, toda medtem sem se vrnil k staremu slogu (borbe), ki mu bom med dvoboji dodajal nove prvine, ko mi bo to svetoval trener Rok Drakšič ali pa bom presodil, da je čas zanje,« je razložil evropski prvak.
Ocenjuje, da je zdaj spet vrhunsko telesno pripravljen. »Bil sem na številnih pripravah, tudi v Bolgariji in nazadnje na Rogli, kjer sem res garal in šel celo prek sebe. A glede evropskih iger vseeno težko kar koli napovem; v judu si lahko namreč pripravljen kot bik, pa boš že v prvi minuti uvodnega dvoboja storil napako in izpadel,« je slikovito opisal judoist Bežigrada, ki je svoje najboljše borbe običajno kazal prav na največjih tekmovanjih.
»Vem, česa sem sposoben, toda konkurenca v moji kategoriji je izjemno huda, vsaj petnajst nas je sposobnih seči po eni od kolajn,« je še dejal Gomboc, ki bo Minsk zapuščal zadovoljen, če se bo tam povzpel na zmagovalni oder. Z odličjem bi si seveda močno dvignil oceno za dosedanje nastope v letošnji sezoni, za katere bi si dal največ 2–3.
To pomeni, da bo v soboto Adrian Gomboc v kategoriji do 66 kilogramov branil zlato lovoriko iz Tel Aviva. Toda najboljši slovenski (moški) judoist v tej sezoni (še) ni pretirano blestel. Z letošnjih turnirjev za svetovni pokal ima le dve uvrstitvi – sedmo mesto s februarskega grand slama v Düsseldorfu in deveto s tekmovanja enake ravni pred dobrim mesecem dni v Bakuju.
Adrian Gomboc tudi v Minsku meri na eno od kolajn. FOTO: Rok Drakšič
O tem, zakaj mu pozimi in spomladi ni šlo po načrtih, si je že tudi sam razbijal glavo in prišel do ugotovitve, da sta za to dva razloga. »Da začetka leta nisem pričakal v optimalni formi, gre najbolj pripisati poškodbi zadnje stegenske mišice, ki sem jo decembra lani staknil na mastersu na Kitajskem. Zaradi nje sem januarja in februarja zamudil obilo sparingov, saj nisem želel tvegati, da bi se stanje še poslabšalo. Tako sem v zelo pomembnem obdobju ostal brez pravih borb, judo pa je borba, in ne dvigovanje uteži, ki sem jih premetaval v začetku leta, da sem ohranjal telesno pripravljenost,« je pojasnil 24-letni Prekmurec, doma iz Rakičana pri Murski Soboti, ki se je nato – ker ni želel preveč zamuditi – morda prehitro odpravil na tekmo v Düsseldorfu.
»Po dveh dobljenih borbah sem za zlato točko izgubil z izvrstnim Moldavcem Denisom Vierujem, proti kateremu mi je šele v podaljšku zmanjkalo moči. To se mi je zgodilo še dvakrat, kar se mi v preteklosti, ko sem bil znan po tem, da sem takšne dvoboje odločal v svojo korist, ni dogajalo,« je razkril Gomboc in pristavil, da verjetno tudi ni bilo najbolje, da je spremenil način borbe.
»Moj prijem je prej temeljil na moči, pozimi in spomladi pa sem začel tekmecem bolj pobirati rokave. Zagotovo mi bo to prej ali slej koristilo, toda medtem sem se vrnil k staremu slogu (borbe), ki mu bom med dvoboji dodajal nove prvine, ko mi bo to svetoval trener Rok Drakšič ali pa bom presodil, da je čas zanje,« je razložil evropski prvak.
V Minsk brez LeškijeveZaradi poškodbe rame, ki jo je dobila na sklepnih pripravah v Poreču, je morala nastop na evropskih igrah tik pred zdajci odpovedati tudi Andreja Leški. To je hud udarec za slovensko reprezentanco, v kateri ne bo obeh naših najboljših judoistk, potem ko se je že prej zaradi poškodbe kolena s seznama prečrtala tudi Tina Trstenjak. Na srečo pri olimpijski prvakinji vsaj ne bo potrebna operacija.
Ocenjuje, da je zdaj spet vrhunsko telesno pripravljen. »Bil sem na številnih pripravah, tudi v Bolgariji in nazadnje na Rogli, kjer sem res garal in šel celo prek sebe. A glede evropskih iger vseeno težko kar koli napovem; v judu si lahko namreč pripravljen kot bik, pa boš že v prvi minuti uvodnega dvoboja storil napako in izpadel,« je slikovito opisal judoist Bežigrada, ki je svoje najboljše borbe običajno kazal prav na največjih tekmovanjih.
»Vem, česa sem sposoben, toda konkurenca v moji kategoriji je izjemno huda, vsaj petnajst nas je sposobnih seči po eni od kolajn,« je še dejal Gomboc, ki bo Minsk zapuščal zadovoljen, če se bo tam povzpel na zmagovalni oder. Z odličjem bi si seveda močno dvignil oceno za dosedanje nastope v letošnji sezoni, za katere bi si dal največ 2–3.
