Junak Tivolija srečal abrahama

Med Olimpijinimi košarkarji se je v minulih treh desetletjih zvrstilo za cel telefonski imenik ameriških organizatorjev igre. Z današnjega zornega kota zato zveni že kar neverjetno, da se je najboljši med njimi zadržal v Ljubljani najdlje. Arriel McDonald, ljubljenec tivolskega občinstva v letih 1996–99, je danes srečal abrahama. Njegova zgodba je podobna pravljici, toda do pravega prodora na površje je potreboval obilo potrpljenja, marljivosti in vizionarske slovenske oči.

Po študiju na Univerzi Minnesota so namreč branilca iz Harveyja v zvezni državi Illinois preskočili na naboru NBA 1994, zato se je odpravil v Belgijo k manj znanemu moštvu Castors Braine. Selitev v Krško k zdajšnjemu članu 3. SKL, ki se je pod imenom Interier uvrstil med prvoligaše leta 1995, je bila celo opazen napredek. Sestavili so namreč moštvo, ki zaradi finančnih omejitev okolja ni imelo daljše perspektive, a se je pod vodstvom trenerja Toma Mahoriča ter z McDonaldom, Ivom Nakićem in Marijanom Kraljevićem na parketu zaustavilo šele v finalu DP 1995/96 s Smeltom Olimpijo. Sledila je logična poteza: McDonalda, ki je na štirih finalnih tekmah igral s povprečjem 19,2 točke, so zasnubili v Tivoliju. V Ljubljani je moral potrpeti marsikaj, a robati nasveti Zmaga Sagadina in trdo delo so mu začeli prinašati bogate sadove že v krstni sezoni v evroligi. Na poti do finalnega turnirja je bil prvi podajalec moštva in drugi strelec za Markom Miličem po zmagah v izločilnih dvobojih s Cibono in milanskim Stefanelom je priznal premoč šele Olympiakosovemu zvezdniku Davidu Riversu v nepozabnem rimskem polfinalu.

Razočaranje na EP 2001

V podobnem slogu je nadaljeval tudi naslednji dve sezoni. Po Miličevem odhodu je na Sagadinovo zahtevo pridobil deset kilogramov mišic in prevzel tudi strelski primat v moštvu, toda na evropski sceni je bil v osmini finala enkrat premočan Benetton, drugič Pau-Orthez. Junija 1997 je McDonald dobil tudi slovensko državljanstvo, ki pa mu na reprezentančni ravni ni prineslo pričakovanega uspeha, saj se je domov vrnil že po treh tekmah na EP 2001. Zato pa je svojo kakovost potrdil v treh sezonah pri Maccabiju, s katerim je istega leta osvojil Fibino suproligo kot MVP zaključnega turnirja in se še dvakrat uvrstil na F4 Ulebove evrolige.

Pri 30 letih je za dve sezoni prestopil k Panathinaikosu, v jeseni kariere pa nosil še drese Dinama iz Moskve, Girone in Siene, pri kateri se je poslovil leta 2009 in se posvetil pedagoškemu delu. Še danes je trener ene od srednješolskih ekip v Minneapolisu, spomini pa ga večkrat ponesejo v Ljubljano. Podobno kot Olimpijine navijače v sanjsko leto 1997, ko je bila košarka v marsičem drugačna kot danes.