»K Bayernu me je povabil Franz Beckenbauer«

Ko iz slovenskega zornega kota uide misel k bundesligi, ki bo jutri prva med velikimi nogometnimi tekmovanji po stari celini odprla dveri po dvomesečnem prisilnem oddihu, je na obzorju Brane Oblak.


Doslej je edini Slovenec z nastopi v udarni enajsterici Bayerna, največjega in obenem najuspešnejšega kluba v Nemčiji, izjemne sledi je zapustil tudi pri Schalkeju, silno priljubljeni instituciji v delu rudarskega Porurja. Z njim smo se pogovarjali pred jutrišnjim nadaljevanjem nemškega prvenstva.

Kako gledate na to, da se bo v Nemčiji prej kot v veliki večini drugih držav po Evropi nadaljevala nogometna sezona?
»Že od začetka se pravzaprav sprašujem o dejanski nevarnosti tega koronavirusa. Precej sem slišal in prebral, med drugim zasledil, da je bilo precej več smrti pri marsikateri drugi bolezni kot pri tej pandemiji. Ne vem, kaj naj si mislim. Dobro, v Italiji, torej v soseščini mojega sedanjega bivališča v Kopru, je bilo precej huje kot drugod, a upam, da težave zdaj res izginjajo. Nemci pa so očitno ocenili, da se reči normalizirajo, zato vračajo nogomet, kar se mi zdi prav. Ljudje se bodo imeli o čem pogovarjati, že zase lahko rečem, da bo vse drugače. Čez glavo imam že ponovitev nešteto tekem, rad bi si ogledal že kakšen kakovosten nogomet v živo.«

Kako pa se bodo odzvali nogometaši v tišini, potem ko so dolga leta vajeni razprodanih tribun v Münchnu, Bremnu, Kölnu, Dortmundu itn.?
»Privadili se bodo, ni druge. Vem, najbrž jim bo na prvih dveh ali treh tekmah vse skupaj nenavadno, nato pa bodo pač spoznali nove razmere, se prepustili tekmovalnemu adrenalinu in igrali nogomet.«

Vrh vaše klubske kariere je bil, ob vsem spoštovanju do odličnih predstav pri domači Olimpiji in tudi v Sloveniji priljubljenem Hajduku iz Splita, na prestižni sceni nemške bundeslige – kakšna je bila vaša pot do Schalkeja in nato Bayerna sredi sedemdesetih let preteklega stoletja, ko so tam igrali le redki izbranci iz tujine?
»Če bi lahko izbiral, bi odšel v Anglijo. Sanjal sem o predstavah na tistih kultnih otoških stadionih, tesnem stiku občinstva z igriščem, pravzaprav je bilo podobno na starem Hajdukovem stadionu v Splitu. Toda angleška liga je bila za nas takrat zaprta. Niti za Španijo nismo imeli zelene luči. Pravzaprav si lahko šel, ko gre za velike lige po Evropi, le na Nizozemsko ali v Nemčijo. Meni se je ponudila priložnost slednje, ko se ozrem v preteklost, sem lahko res zadovoljen, da sem igral v dveh velikih nemških klubih na nenehno razprodanih stadionih in nato kariero sklenil kot igralec in trener v Špitalu na avstrijskem Koroškem. Pri 40 letih, torej sem kar dolgo vztrajal (smeh).«

Občutili pa ste razliko med Schalkejem in Bayernom glede organizacije, zahtev okolice, pritiska medijev?
»Nedvomno. Toda ozrl bi se tudi na razliko med značajem Bavarcev in ljudstva v Porurju. Že narava je povsem drugačna. Okolica Münchna je zelena, hribovita, res so to lepi kraji. Gelsenkirchen? Ah, tam je le ravnina, dolgi sivi bloki, to je industrijsko-rudarska regija, veliko je bilo priseljencev, predvsem Poljakov. A nogomet me je odpeljal tja, trudil sem se po najboljših močeh.«

Je pa Schalke velik klub z imenitno bazo privržencev, ki potrpežljivo čaka na naslov prvaka že od leta 1958.
»No, ta navijaška pripadnost je tam res neverjetna! Ko sem bil jaz tam, torej sredi sedemdesetih, je za Schalke na vseh gostovanjih navijalo dvajset ali celo trideset tisoč ljudi. V Gelsenkirchnu so naši privrženci vstopili v vlak in sploh ni bilo pomembno, kako dolgo se bodo peljali, samo da bi nas spremljali v živo. In čeprav dežela v primerjavi z Bavarsko ni bila bogata, smo že mi igrali na imenitnem stadionu, današnja Veltins Arena pa je sploh sijajen nogometni objekt.«

Ob jutrišnjem nadaljevanju sezone bo prav ta Schalke igral veliki lokalni derbi v Dortmundu.
»In to je bil že takrat prav poseben dan. Doma smo izgubili z rumeno-črnimi, pri njih remizirali, tekma je bila čustveno nabita, o njej se je govorilo že več tednov prej, res je neverjetno, koliko Porurju pomeni ta prestiž.«

Korak naprej pa ste nato storili ob selitvi v Bayern – kakšni so spomini na ta prestop?
»V Münchnu je vendarle vse drugače, kar občutiš že kmalu, ko prideš v ta klub. Franz Beckenbauer je še igral, a že takrat je imel izjemen vpliv pri vseh odločitvah. On me je povabil kot igralca. Dobro, pod prestop se je podpisal predsednik Wilhelm Neudecker, klubski menedžer, dr. Robert Schwan je izpeljal zgodbo, toda brez 'cesarja Franza' mene takrat pri Bayernu najbrž ne bi bilo. In tudi v zadnjih letih je hierarhija pri Bayernu jasna: za odmevne prestope sta skrbela Karl-Heinz Rummenigge in Uli Hoeness, toda zadnja beseda je vedno pripadla Beckenbauerju.«

Ohranjate stike z omenjenimi?
»Prijateljstvo je ostalo, lani je bil denimo Rummeniggejev sin v Ljubljani in me je obiskal, prav vesel sem ga bil. Sam pa že dolgo nisem bil v Münchnu.«

Kako to?
»Kaj pa vem, pred desetimi leti sem bil tudi večkrat v sezoni na Bayernovi tekmi, zdaj niti v Ljubljani nisem več. Imam hišo v Kopru, zdaj sem tu že tri mesece. Uživam ob morju in Ljubljane kaj prida niti ne pogrešam.«