Kaj sta v prvem tednu Toura pokazala Pogačar in Roglič
Vendar Tadej Pogačar ima v žepu že eno etapno zmago in rumeno majico na plečih že sedmi dan. Vendar, Tour je dolg tri tedne, jutri pa se začne šele drugi.
Zanimivost letošnjega 111. Toura je bila že to, da se je prvič v svoji zgodovini začel v Italiji. Italijani so gostili prve tri etape in začetek četrte.
Pred začetkom je bilo največ govora, da se bodo končno pomerili štirje najboljši kolesarji za tritedenske dirke ta hip. Prvič gledamo na eni tritedenski dirki Tadeja Pogačarja, Primoža Rogliča, Jonasa Vingegaarda in Remca Evenepoela. Boljših kolesarjev za večdnevne dirke v tem obddobju ni.
Vendar ne smemo pozabiti, da so na letošnji Tour prišli tudi kolesarji, kot sta na primer Richard Carapaz, ki je že zmagal na Giru, in prav tako Jay Hindley, ki tudi ima že zmago v skupnem seštevku na Giru. Potem so na dirki še Egan Bernal, že zmagal na Touru, Geraint Thomas, prav tako, Simon Yates, zmagal na Vuelti. In potem je tu še nekaj kolesarjev, ki so že bili zelo blizu zmagi na vseh treh tritedenskih dirkah.
Veliki, oziroma največji štirje, kot smo jih novinarji poimenovali, so prav vsi prišli z nahrbtniki na Tour. Eni z večjimi, drugi z manjšimi.
Roglič, Evenepoel in Vingegaard so morali sanirati poškodbe, ki so jih staknili ob padcu na četrti etapi 4. aprila, na dirki po Baskiji. Vingegaard je staknil najhujše poškodbe in že se je šušljalo, da je te sezone zanj konec. Evenepoel je bil dokaj hitro spet na kolesu, Roglič še hitreje. Ampak, poškodovani so bili in izpad treninga je bil velik.
Tadej Pogačar letos ni imel težav s poškodbami, se je pa odločil za drzen tekmovalni urnik. V maju je dirkal na Giru in ga celo dobil. Njegov naskok na dvojno zmago je bil obelodanjen. Dvojna zmaga pomeni, zmagati na Giru in Touru v istem letu! Nazadnje je to uspelo Marcu Pantaniju, v nekih drugačnih, zloveščih časih kolesarstva.
Prvi teden Toura
Prva etapa je bila najtežja v novejši zgodovini Toura. Že smo videli Pogačarja v rumeni majici. Če na Giru, rožnate majice, ni nosil od prve do zadnje etape, bo pa rumeno na Touru. Dirkal je odlično, le iznajdljiva Francoza sta ga prelisičila. Na koncu je z Van Aertom sprintal za tretje mesto in ga izgubil.
Naslednji dan, na drugi etapi je Pogačar pokazal vso svojo neučakanost in napadalnost hkrati. Napadal je in napadal, na koncu ostal praznih rok in utrujenih nog. Izkazalo pa se je, da Roglič ni zmožen slediti hitri menjavi ritma Pogačarja.
Vingegaard je sledil kot prikolica, Evenepoel je dirkal, kot bi si pravil, da naj kar bežijo, vseeno jih bom pravočasno ujel. In tako je tudi bilo.
Vendar Pogi je že oblekel rumeno majico. In po tretji etapi je zaradi nepozornosti ali pa iznajdljivosti Carapaza ostal brez rumene majice. Oblekel jo je Richard Carapaz, kot prvi Ekvadorec v zgodovini dirke.
Na četrti etapi smo videli Pogačarjev ognjemet moči. V cilj je prišel sam, pol minute pred veliko trojico. Spet je bil v rumenem. In še danes je v rumenem. Vmes je treba omeniti še sedmo etapo, kronometer, pol ure resnice. Zmagal je prvi favorit Remco Evenepoel, le 12 sekund pred Pogačarjem. Tretji je bil Roglič in četrti Vingegaard. zato govorimo o največji četverici današnjega kolesarstva.
Remco se je zdel razočaran, ker je Pogiju dal samo 12 sekund. Pogi je bil videti razočaran, ker ni zmagal. Roglič pa je modro molčal. No, v cikju je še vedno jecljal, tisti soj, ja, ja, ja. Videti je bil zadovoljen. Vingegaard je bil zadovoljen še bolj. Daleč od tega, da je prikazal vesoljski kronometer, kot ga je na lanskem Touru, ampak s četrtim mestom je imel nasmešek na obrazu, s katerega smo lahko razbrali, da mu gre vse po načrtu.
Tole je trenutni vrstni red v skupnem seštevku:
Results powered by FirstCycling.com
Po prvem tednu je Pogačar v rumenem. Njegova prednost glede na izenačenost vseh treh glavnih tekmecev je zajetna. Ni pa varna. Še. S tako prednostjo ne bi bil najbrž zadovoljen niti zadnjo soboto na dirki, dan pred nedeljskim kronometrom.
Če imaš za sabo tri vesoljce, od katerih nikoli ne veš, kdaj bodo uprizorili nadnaravno vožnjo, potem so te sekunde in minute premalo. Torej bo moral pridelati še več časovne razlike.
Kaj o tem menijo vsi trije, ne vemo. Vemo pa, da so vsi trije videti bolj preudarni, kot je Pogačar, ki razmetava moči na sto in en način, ki že od samega začetka hoče nabrati čim več prednosti, kot bi se bal zadnjega tedna, ki je najtežji del Toura.
Zakaj bi se bal zadnjega tedna? Predvsem zato, ker se v sodobnih časih kolesarstva še vedno ne ve, kdaj te lahko dohiti utrujenost z Gira. Nesreč in bolezni, ki se prav tako lahko priplazijo, ne bomo omenjali.
Remco Evenepoel dirka tako, kot bi hotel priti v zadnji teden z najmanjšim možnim zaostankom za Pogijem ali Vingegaardom ali Rogličem. Videti je svež in videti je, da je srečen, ker je zmožen slediti vsem trem.
Zdaj je jasno, da je Vingegaard vse svoje poškodbe saniral odlično, pravzaprav fantastično, zato nekateri že dvomijo o resnici poškodb, ki so jo po padcu na Baskiji sporočili iz Visme.
Vingegaard zagotovo čaka najboljšo priložnost za napad. To bo odločilen napad na dirki. Po tem napadu, bo Tour dobil drugačno razsežnost. Če bo imel Pogi odgovor, bomo videli drugi najboljši kronometer v zgodovini Toura. Kajti tisti iz leta 1989 je seveda neponovljiv.
Roglič je v prvem tednu najbolj nihal na etapah. Videti je bilo, da se gre jojo igrico, vsakič, ko je začelo leteti, je bil na elastiki.
Vendar ta elastika niti približno nikoli ni počila. V letošnji sezoni, če ves čas dirka modro in preudarno hkrati. Videti je, da v novi ekipi vedo, da je najpomembnejše priti v zadnji teden v najboljši možni formi. Če bo takrat najboljši, se bo vse ostalo v trenutku pozabilo.
