Kaja Juvan: Polne tribune vedno vlijejo energijo

Lepa zgodba slovenske ženske teniške reprezentance se nadaljuje tudi v Sevilli, metropoli Andaluzije, mogočne in med turisti od vsepovsod zelo priljubljene španske regije. Naše igralke pa so tu vse prej kot turistično, četudi so si v torkovem poznem popoldnevu po zmagi proti Avstraliji lahko oddahnile.

Včerajšnji dan so nato pred petkovo naslednjo oviro, in sicer kazahstansko, namenile regeneraciji. Tako je bilo tudi s Kajo Juvan, spet izjemno močnim adutom slovenske izbrane vrste, ki je strnila prve vtise o dogajanju v teniški areni nogometnega štadiona.

Kaja, niste nas presenetili, ko ste vnovič tako dobro igrali v reprezentančnem dresu. Pa vseeno, kako je bilo stopiti na igrišče ob spoznanju, da ste se s soigralkami prvič doslej uvrstili na finalni turnir pokala Billie Jean King ter tudi ob tem, da vam je viroza prekrižala nekaj načrtov v zadnjih tednih?

»Definitivno sem občutila nekaj nervoze, tega mi res ni treba skrivati. Iz kateregakoli zornega kota pogledate ta dogodek, se moramo zavedati, da smo ne glede na vse reprezentančne tekme zadnjega obdobja zdaj prvič na finalnem turnirju. Nihče med nami, ki smo tu, si ni znal natančno predstavljali, kako vse skupaj izgleda, kakšna je logistika, kako je na samem igrišču.«

Pa še vedno na igrišču, ne glede na to lepo zmago proti avstralski Hrvatici Ajli Tomljanović, občutite, da ste šele malce pred prihodom v Španijo pregnali virozo?

»Predvsem sem to občutila ob začetku dvoboja. Nekaj časa sem potrebovala za privajanje na tekmovalni ritem, zato je tudi nekaj uvodnih točk šlo po zlu. Pa razlogov ne gre iskati le v moji zadnji bolezni. Tudi oči potrebujejo prilagoditev na kar nenavadno temen prostor. Sem si pa od začetka govorila, da moram tekmico prisiliti k igri z veliko gibanja, preizkušala sem različne udarce, pri teh sem našla pot do zmage.«

Drugačno kot na vaših turnirjih med sezono pa je bilo tudi ozračje pod streho šotora na mestnem nogometnem štadionu, kajne?

»Prav slovesno je bilo vse skupaj, na tribunah je vladalo posebno ozračje, bilo je precej gledalcev in v takšen okolju smo tudi vsi mi na igrišču ter tik ob njem prav uživali. Presenetilo me je tudi, da je bilo toliko naših rojakov na tribunah, občutila sem to podporo, to mi je vlilo prav posebno energijo.«

Po koncu tekme pa ste razveselili številne najmlajše – v dvorani za 3500 gledalcev je bilo precej šolskih skupin – z metanjem žogic po koncu.

»To je to! Takšni trenutki ti v svetu vrhunskega športa ponudijo prav posebno veselje. Prav je, da so ljudje nagrajeni z našim trudom, da jih razveselimo s kakovostnimi igrami. Otroci pa so sploh posebni, gledajo nas kot svoje vzornike. Dobro se spominjam, kako je bilo, ko sem sama začenjala svojo športno pot, kako sem občudovala teniške igralce in igralke in kako sem si želela, da bi šla po njihovi poti. V takšnih trenutkih, kot ste jih omenili, se počutim sproščeno, vedro in zabavno.«